‘Kar je bilo, se nam lepše zdi?’

Posted by on Dec 31, 2015 in Uncategorized
‘Kar je bilo, se nam lepše zdi?’
Share Button

Spodobi se in pravično je, da ob koncu leta rečemo še kakšno o tem, kaj se je godilo minulih 365 dni. Sem ciljno orientiran človek, vendar na pol še vedno precej ustvarjalen in zelo se znajdem v svojem urejenem neredu. Glede določenih stvari sem perfekcionist in zahtevam veliko od sebe, drugod si puščam precej svobode. Najino stanovanje ni polepljeno z listki z motivacijskimi gesli in vizijami ter cilji za prihajajoče mesece in leta. V sila neugodni poziciji sem, če me vprašajo: ‘Kje se vidiš čez 10 let?’. Okej, za 5 bi mogoče še šlo… Del uspeha je zagotovo ciljna usmeritev in stremljenje z vsemi štirimi k temu, vendar ‘za božjo voljo, hočem živeti!’. Ne včeraj in ne jutri. Zdaj. Zaupam v življenje in odločitve ob pravem času. Verjamem, da se mi stvari, ne dobre ne slabe, ne odvijajo po naključju, ampak seveda v določeni meri težim k njim. Uspehi torej niso samoumevni, niti neuspehi. Sam si svoje sreče kovač, pravijo.

Letošnje leto je bilo zelo dinamično. Ne maram rutine, ampak letos bi si jo tu in tam želela. Dogajalo se je na osebnem, športnem, če lahko rečem, tudi poslovnem življenju. Zadeve, ki sva jih skupaj z Aleksejem zagnala dve leti nazaj, so stekle. Celo nad pričakovanji. To, da sem dobila odpoved na prejšnjem delovnem mestu (hm, če bi se temu sploh lahko tako reklo), je bila ena najboljših stvari. Veliko zaslug gre Alekseju, da sva najine dejavnosti pripeljala tako daleč. Vesela sem, da lahko rečem, da imam rada svoje delo.

Če sem zahtevala veliko ali preveč od sebe, je bilo to zagotovo na športnem področju. V tej sezoni nisem izpolnila vseh ciljev, niti razni nazivi, na katere še zdaleč nisem ciljala, mi ne pomenijo toliko, kot pomenijo dobri občutki na treningu in na tekmi. Občutki, ko vse deluje usklajeno.

Zato je bilo to leto zelo pomembno s tega vidika, da sem se marsikaj naučila o sebi. Tista druga polovica je bila potisnjena ob stran. In ker (hvalabogu) nisem vrhunska športnica, jo moram in želim upoštevati. Z nikomer nisem ničesar podpisala, ne veže me noben papir ne dogovor, da moram kaj osvojiti. Zares škoda se je (bilo) omejevati s tem.

Zato po koncu sezone nimam plana treninga, spet kuham in pečem in na stvari gledam tudi z očmi nekoga, ki ima rad lepo in domiselno, zabavno, smešno in bedasto. Če je zdravo, redi, mi ‘krade’ čas in denar ali ima kakšne druge slabe učinke na moje telo. V tistem trenutku je za mojo dušo zdravo in potrebno. To je del mene.

Ob koncu leta se v svoji koži počutim bolje kot kdaj koli. Splošna pripravljenost je (po moji oceni) odlična. Seveda se s tem ne zadovoljim in z novim letom se počasi ‘brcnem’ iz svoje cone udobja. Plani za letos so zaenkrat še bolj grobo definirani. V smislu tekem me na domačih tleh zaenkrat ne mika nobena tekma. S tem ne bi rada izpadla ošabna, vendar pač nisem človek, ki bi se vračal na prizorišča leto za letom. So izjeme, seveda. Je pa res, da bom najverjetneje odtekla kakšno daljšo tekmo. V hribih, se razume.

Ker opažam, da se ljudstva loteva neko nezadovoljstvo, da ne rečem kronično, bo koga tudi tale zapis zabolel – ker lahko rečem, da sem srečna in zadovoljna in hvaležna za vse, kar mi to življenje prinaša. Želim si, da bi tudi ti, spoštovani bralec, analiziral svoje leto. Da boš naslednje leto še boljši. Želi si, upaj si in bodi živ. Srečno!

PicMonkey Collage