Kakšen je pa tvoj izgovor?

Tega članka se lotevam s svojim skromnim znanjem psihologije.Upam, da bom dovolj jasno zajela strokovno ozadje tematike oz. da bo prispevek za bralce razumljiv in predvsem uporaben. Zakaj sem začela pisati o tem? Ker se pri svojem delu velikokrat srečujem s tem problemom. Včasih je res zabavno prebirati sporočila ali poslušati ljudi, ko se opravičujejo, zakaj jih ne bo na vadbo. Hkrati pa tudi sama glede tega nisem neka ‘svetnica’ in tudi meni je večkrat spodletelo prav zaradi tega, kar bom v naslednjih vrsticah poskušala analizirati.

Izgovori so eden od obrambnih mehanizmov. Strokovno bi temu rekli racionalizacija. Gre za neka dejanja samoopravičevanja, ker smo bili pri nečem neuspešni, se nečasa nismo lotili ipd.

Zakaj do vsega tega pride? Po navadi zaradi slabega občutka o nas samih, o naši podobi, o tem, kaj si bodo drugi mislili o nas, ipd. Strah nas je tega občutka. Strah pa je eno najmočnejših čustev.

Ker nas je strah pred nečim, po navadi pred nečim novim, izberemo izgovore, s katerimi bi to opravičili in s tem znižali občutek nesamozavesti, občutek tega, da nismo prepričani v to, da bi nam lahko uspelo.

Lahko bi rekli, da so izgovori nek način samoomejevanja – z opravki odlašamo, zavedno vključujemo moteče dejavnike, se enostavno ne trudimo dovolj. Samoomejevanje je povezano tudi s samozavestjo – zanimivo, ugotovili so, da so ljudje z visoko samopodobo bolj nagnjeni k samoomejevanju, ker naj bi na ta način radi prikrili dobro podobo o sebi. Ker jih tudi okolica vidi kot zelo uspešne in ker jim večina stvari v življenju uspe brez posebnega truda. In zakaj se ne trudimo dovolj? Ker nas je zopet strah neuspeha, če pa se nečesa že lotimo in nam ne uspe najbolje, pa še vedno lahko rečemo, da pač nismo ‘supertalenti’. Ker tisti, ki mu uspe, je očitno ‘supertalent’. Naj ne bi bilo čisto tako.

Ta zadeva je meni precej poznana – namreč, v moji tekaški karieri je bilo vedno nekaj deklet, ki so bile boljše od mene, veljale so za najboljše tekačice v državi, trenirale so veliko, hodile po tujini – skratka, nisi se jim mogel približati. In v nekem trenutku sem sprejela to dejstvo. Da pač nisem talent, da ne morem toliko trenirati, ker se redno izobražujem, občasno delam in kakorkoli pač ne morem vsega podrediti treningu. Se sliši kot izgovori? Da! Nisem se trudila dovolj, ker me je bilo strah tega, da mi na tem področju spodleti, istočasno mi spodleti na fakulteti, odrečem se socialnemu življenju, drugi so razočarani nad mano… Kaj vse bi ta izbira, če bi bila napačna, potegnila za seboj?! Sama sebi sem odvzela priložnost in se zato nisem mogla izkazati.

V članku, ki ga citiram spodaj, se mi je zdela zanimiva ugotovitev, da so izgovori dolgoročno lahko nevarni. Z izgovori se sicer človek nekako ‘opraviči’ sam sebi, se zaščiti in se zaradi tega počuti bolje, hkrati pa z izgovori izgublja motivacijo, kako se lotiti problemov, s katerimi se bo srečeval v prihodnje. Ugotovili so, da samoomejevanje povzroči večjo pojavnost nasprotnih/negativnih misli, da je samoomejevanje preprečilo možnost uspeha in hkrati večji občutek pozitivne samopodobe po tem določenem neuspehu, ter, kot že rečeno, nasprotne ali negativne misli so bistveno zmanjšale motivacijo posameznika.

Prav gotovo se je že vsak izmed vas, spoštovani bralci, znašel v tem začaranem krogu. Zreducirana motivacija privede do tega, da začnemo za svoj neuspeh kriviti okolico, prepričujemo se, da so tudi manjši uspehi veliko vredni ter imamo nasploh do sebe manjša pričakovanja. In če nam enkrat ne uspe, se s še večjim strahom, odporom lotevamo naslednjih projektov.

Zveni znano? Tudi meni, ko tole pišem. Ker je očitno in jasno, kot beli dan, da se takrat, ko mi ne uspeva, ne trudim dovolj. Če sedaj pomislim na neizvedene projekte, neuspešne teste, izpite, je razlaga ta, da se zanje nisem trudila dovolj. Pika. Ker vedno obstajajo druge, dodatne možnosti, ljudje, ki ti lahko pomagajo… Pa jih zaradi negativnih misli nisem uporabila ali izkoristila.

Že prav alergična sem na izgovor, da nimamo časa. Tudi jaz ga kdaj uporabim. Seveda, ko pa je tako priročen… Zlasti, če nisi nikomur na očem, je ta izgovor sila prikladen. In potem mine dan, mine teden, mine mesec, leto, premaknil pa se nisi še nikamor.

Zato se mi je zdelo zelo uporabno tudi vprašanje, ki sem ga zasledila v nekem blogu, v katerem avtorica piše o izgovorih. Pravi, da se moramo na vsakih 5 let vprašati, kaj smo v tem obdobju naredili – ali smo na katerem področju napredovali, ali smo spremenili razmišljanje o čem, ali smo spremenili odnose do nekoga ali nečesa ter ali nas je to vodilo v zadovoljstvo, ali smo s tem naredili naše življenje bolj polno in smiselno.

Ker, navsezadnje, vedno imamo izbiro.

Viri:

Self-handicapping, excuse-making, and counterfactual thinking: Consequences for self-esteem and future motivation, dostopno na: http://www.uwyo.edu/psychology/_files/docs/mccrea_2008_excusingcounterfactuals.pdf

Self-Handicapping: Why Making Excuses Hurts You, dostopno na: http://www.spring.org.uk/2011/11/self-handicapping-why-making-excuses-hurts-you.php