Se v klanec bolj splača hoditi ali teči?

Vsaka disciplina pride v neki točki tudi do ekstrema, tako ali drugače. V svetu gorskega in trail teka so ti ekstremi lahko različni. V tokratnem prispevku bo govora o ekstremni strmini in premagovanju le-te. Vertikalni kilometri imajo že nekajletno zgodovino, predvsem v tujini, nedavno pa so najbolj strme bregove entuziasti poiskali tudi na domačih tleh. In ker smo Slovenci znani po ekstremnih podvigih, se tudi na tem področju lahko pohvalimo predvsem z uspešnimi vertikalisti, čeprav niti ženske predstavnice ne zaostajajo veliko za mednarodno zasedbo.

Po pravilih ISF (International Skyrunning Federation) je vertikalni kilometer tekmovanje, na katerem udeleženci čim hitreje opravijo s 1000 metri višinske razlike (odstopanje 5 %) na čim krajši razdalji (do 5km). Najstrmejši vertikali so že takoj pri naših sosedih Italijanih, npr. Dolomites Vertical. Tam je proga dolga 2,2 km. Če se peljete še malo dlje proti zahodu, pa se lahko pomerite na najstrmejšem vertikalu, francoskem Fullyu, ki je dolg, ne boste verjeli, celih 1,92 km. Povprečna strmina je 52 %, najstrmejši odsek pa predstavlja naklon 60 %. Velja za ‘najhitrejši’ vertikal. Če še ostanemo nekoliko pri številkah, se spomnimo, koliko znašata moški in ženski rekord v vertikalnem kilometru. Padla sta ravno na tej tekmi v Fullyu, postavila pa sta ga Italijan Urban Zemmer s časom 29:42 l. 2014 in Francozinja Christell Dewalle s časom 36:48, l. 2011.

V tem času so se na sicer redkih spletnih mestih in blogih (www.iancorless.org) razpisali o tej še ne prav dobro raziskani disciplini. Predvsem se pojavlja vprašanje, ali je z energetskega vidika v klanec bolje teči ali hoditi. Seveda si vsak želi biti čim hitrejši, učinkovitejši, ter z manj napora doseči cilj. Kdor je že izkusil hojo in/ali tek v klanec, se strinja, da je napor bistveno večji kot pri isti dejavnosti, če jo izvajamo po ravni podlagi.

Prve študije na tem področju so iz let 1938 in 1963, v katerih je Margaria s sodelavci ugotovil, da se poraba energije pri netreniranih posameznikih med hojo in tekom poveča, kadar je naklon večji od 20 % in zniža pri naklonu -10 %.

Iz l. 2001 imamo študijo, ki je preučevala 10 gorskih tekačev. Vsak preiskovanec je opravil do 3 4-minutne intervale hoje in teka po ravnem in pri 6 različnih naklonih (10, 20, 30, 35, 40 and 45 %), v klanec in spust.

Med hojo navzgor je poraba energije naraščala z naklonom. Med hojo navzdol je bila poraba energije nižja pri naklonu -10 % v primerjavi s hojo po ravnem. Pri naraščanju naklona je tudi poraba energije naraščala.

Poraba energije med tekom je prav tako naraščala z večanjem naklona. Pri teku navzdol se je poraba energije nižala. Najnižjo porabo energije so zabeležili pri naklonu -20 %, nižje od te vrednosti je poraba zopet naraščala.

Te ugotovitve podpirajo starejše študije, s tem da so se pojavile razlike pri hoji in teku navzdol (naklon 10 in 20 %), kjer je bila poraba energije nižja pri treniranih kot netreniranih.

V zadnjih mesecih pa je dostopna nova študija. Produktivni so zlasti na Univerzi Colorado v Boulderju pod vodstvom Rodgerja Krama. Raziskujejo porabo energije med premagovanjem napora, ki je značilen za vertikalna tekmovanja. V ta namen so sestavili tekaško stezo, ki omogoča naklon do 45°, torej 100 % naklon.

V pred kratkim objavljeni študiji so preučevali 15 tekačev, ki so hodili in tekli po 5 min na tekaški stezi pod 7 različnimi nakloni (9.4°, 15.8°, 20.4°, 24.8°, 30.0°, 35.0° and 39.2°), pri vertikalni hitrosti (0.35 m/s). Naklon 40° in več je zaradi ravnotežja tekačem predstavljal težavo, seveda. Merili so porabo energije med hojo in tekom. Ugotovili so naslednje:

• pri vseh naklonih, razen 9.4° je bila poraba med hojo nižja od porabe med tekom,
• pri naklonih od 20.4° do 35°. in isti vertikalni hitrosti je bila poraba energije praktično enaka med hojo in tekom,
• pri naklonu 15.8° in več je z vidika porabe energije manj potrošna hoja kot tek.

Praktično sporočilo je torej, da je pri naklonih prib. 20° in več bolj pametno ubrati pohodni korak. Zlasti, če ne spadate v kategorijo vrhunskih gorskih tekačev ali vertikalistov. Ali se splača ob tem pomagati še s pohodnimi palicami, pa v katerem izmed naslednjih prispevkov.

Viri:

Minetti, A. E., Moia, C., Roi, G. S., Susta, D. in Ferretti, G. (2002). Energy cost of walking and running at extreme uphill and downhill slopes. Journal of Applied Physiology.

Running or Walking Efficiency when climbing. Pridobljeno 6. 1. 2016 iz http://iancorless.org/2015/12/22/running-or-walking-efficiency-when-climbing/

Giovanelli, N., Ortiz, A. L., Henninger, K., Kram, R. (2015). Energetics of vertical kilometer foot races; is steeper cheaper? Journal of Applied Physiology. Pridobljeno 6.1.2016 iz http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/26607247.

This 45-Degree Treadmill Just Revealed Something Fascinating About Running Extreme Inclines. Pridobljeno 6. 1. 2016 iz http://gizmodo.com/this-45-degree-treadmill-just-revealed-something-fascin-1749332372

Fully, Switzerland: The World’s Fastest Vertical KM. Pridobljeno 6.1. iz http://runthealps.com/blog/fully-switzerland-the-worlds-fastest-vertical-km/

CU-Boulder research discover optimal range of slopes for extreme uphill running. Pridobljeno 6.1.2015 iz http://www.colorado.edu/news/features/cu-boulder-researchers-discover-optimal-range-slopes-extreme-uphill-running?utm_source=Colorado.edu&utm_medium=Researchers+discover+optimal+range+of+slopes+for+extreme+uphill+running&utm_content=News+and+events&utm_campaign=Homepage