Spomini na Ljubljanski maraton

Posted by on Oct 24, 2015 in Uncategorized
Spomini na Ljubljanski maraton
Share Button

Danes mineva 11 let, odkar cilj_fiction-_a251652_800x800sem pretekla svoj prvi polmaraton, in sicer prav v Ljubljani. Tu sem tekla še petkrat, nazadnje l. 2010. Spomnim se, da sem prvega pretekla še v navadni bombažni majici… Uf, marsikaj se je spremenilo od takrat… Po nekajletnih prizadevanjih in poskusu uresničitve polmaratonskih ciljev sem se ravnine naveličala in nekaj sezon posvetila teku v naravi, zadnje tri sezone bolj sistematično gorskemu teku. Večina me pozna prav po uspehih z gorskih tekem in v tem času dobivam vprašanja, ali sem se spet preusmerila v ravnino.

Od vedno sem v teku raziskovala, kaj mi ustreza, v čem sem dobra. Rada treniram, preizkušam različne stvari in opazujem napredek. Kakorkoli se že to čudno sliši, hočem vedeti, koliko sem sposobna, do kod lahko napadam svoje meje. Iz tega razloga sem se odločila, da letos več časa posvetim treningom na ravnini. Verjamem, da nobena ozka usmeritev ni dobra in da bo enoličen tekaški trening pripeljal do prenasičenja in/ali poškodbe. Strah in trepet vsakega tekača, si mislim.

Nastop na polmaratonu letos marca mi je spet odprl nov svet. In ambiciozen človek se nikoli ne zadovolji, hvalabogu, v tem je smisel napredka. In čeprav sem si začrtala bolj gorskotekaško sezono, je bila večina tekem in treningov narejenih bolj pod neko prisilo, saj nisem našla pravega občutka, začela sem dvomiti vase in bila sem že tik pred tem, da za letos zaključim. Prav nerada se spomnim na sanje, ki sem jih imela, in sicer, da ne morem premikati nog in da lahko tečem le v ‘slow motionu’. Grozno. Potem sem si rekla, da se enostavno s tem ne bom več obremenjevala.

Konec avgusta sem na Postojnskem teku spet odtekla tekmo kot običajno. Ne tako, da že po 10 minutah začutiš, da bo dirka boj za preživetje. In to po tem, ko sem prejšnji dan 12 ur hodila po hribih. Potem je prišlo še potovanje na Švedsko, ki me je še dodatno dvignilo. Septembra sem nekako po pričakovanjih odtekla Storžič Vertikal. Po tej tekmi mi je sicer nekoliko upadla motivacija, saj me je kar dobro izmučila. Za Šmarno goro naslednji teden sem vedela, da jo bom glede na ravninske treninge lahko precej bolje odtekla. Da, dejansko odtekla. Z izkušnjami s Švedske me niti vremenski pogoji niso omejevali in čeprav je veljalo splošno strinjanje, da je bila dirka težka, sem uspela popraviti lanski čas. Z upoštevanjem, da sem bila prejšnji večer na praznovanju in o kakšnem počitku ni bilo ne duha ne sluha. Ta uspešen nastop je bil samo v uvod v finalne priprave na polmaraton. Zdržati je bilo potrebno še dva težja tedna.

Kar nekaj sprememb je pri načinu treninga v hrib ali po ravnini. Veliko je bilo stadionskega teka, teka po asfaltu, načrtovanja tempa, štetja krogov na stadionu, odštevanja dvesto, sto metrov… Počutje je bilo iz dneva v dan boljše, kar presenetljivo sem dobila nov zagon. Treningi me niso utrujali. Če primerjam s pripravami v začetku leta, sem imela tokrat manj ‘razbite’ noge, kljub več specifičnem treningu. Prejšnji teden sva z Aleksejem napredek ovrednotila s testiranji na stadionu. Za glavo je vsekakor dobro, da te prepričajo ne samo občutek, ampak dejanske številke.

Teden pred tekmo nas razveseljuje lepo jesensko vreme, vendar smo tekači prisiljeni, da kar največ časa posvetimo počitku in psihični pripravi na nedeljsko dirko. Sama sebi sem ‘odredila’ tekmovalni tempo in čeprav me, tako kot vedno, obhajajo dvomi, razmišljam pozitivno.

Ko sem v četrtek stala v vrsti za dvig štartnih številk, me je ogovoril gospod pred mano. Njegovo drugo vprašanje je bilo: ‘Koliko si tekla na Grintovec?’ Ne maram, da me ljudje sprašujejo take stvari, ker se mi zdijo sila nepomembne. Ne bi rada bila ena izmed tistih ‘rezultat freakov’. Tudi upam, da ne zbujam takega vtisa. Rekla sem mu, da ne vem. Ker ga res ne vem, sploh pa je rezultat relativen. Za nekoga je super dosežek, za druge polomija sezone. Vrhunski ali kakovostni športnik bo o tem vedno razmišljal drugače, zato je takšne stvari med različnimi tekači nesmiselno primerjati. Svoj uspeh najraje povezujem z občutki in posledično seveda tudi rezultati, nikakor pa ne z uvrstitvijo. In upam, da vse te mase ljudi, ki bo v nedeljo preplavila Ljubljano, ne motivira le rezultat, pač pa dejstvo, da so se odločili za prekleto težko preizkušnjo, ki jim je še zdaleč ne bi bilo potrebno pretrpeti, vendar so prepričani v svojo zmago in tisti trenutek sreče, ki nas preplavi, ko nazadnje ugotovimo, da nam bo uspelo. Kajti tekma je nagrada za uspešen trening. In ker to delaš z vsem srcem in je samo tvoje in to je treba spoštovati.

In ne, ne bom ostala na ravnini – moje mesto je zunaj in visoko. Veselim pa se vzdušja in kopice čustev, ki se nabere ob navijanju in spodbujanju tekačev na Ljubljanskem maratonu… V bistvu je za mano že kar lepa tekaška zgodovina in lepo se je teh stvari spomniti in o njih kaj napisati. Spoštovane tekačice in tekači, imejte vesel tekaški praznik in bodite ponosni nase. Za številke in rezultate je vedno čas. Lepo vas bo videti nasmejane priteči v cilj.