Vikend je bil zopet kolesarsko obarvan. Tokrat smo šli v Zasavje. V Hrastniku se je odvijal že 17. vzpon na Kal. Te tekme sem se udeležila pred dvemi leti, takrat sem ga zvozila še s slavnim Cultom. Klanec se od takrat ni nič spremenil.

Zasavje imam rada. Krasna narava – predvsem hribi in to strmi. Nekaj malega tega dela Slovenije sem raziskala skupaj z Aleksejem na gorskih kolesih in peš oz. v teku kot priprava na lanski GM4O. Večina ljudi pozna samo dolino, ki ni nič posebnega. Potrebno je skreniti v hrib, kjer se takoj odprejo lepi razgledi. Super je, če lahko športnik trenira na različnih krajih, saj to razbija monotonost treningov in naveličanost vedno istih poti in cest.

Sobotna dirka je bila bolj kot ne trening tekma. V tem tednu sem opravila že z Malo goro in sledila sta samo še dva dneva počitka pred novim vzponom. Dan se je začel dobro, saj je bilo na prizorišču nekaj znanih obrazov, s katerimi smo izmenjali par besed. Na ogrevanju mi je bilo precej vroče in tudi utrip je bil visok. Spet sem čutila nekoliko težke noge. Prepričati sem se morala, da je vse v redu, saj moram po dveh dneh odmora vendar biti spočita. Še par ponovitev v začetni klanec, pulz čim više in že se postavimo za štartno črto. Imam kar malo treme. Tišči me na stranišče, a se ne odločim, saj sodnica dvakrat napove 5 minut do starta in si ne upam s kolesa. Bom že zdržala. Še pol minute… in gremo! Začetno ovinkarjenje in iskanje prave linije, nato pa končno izberem svoj del ceste. Pulz že narašča, tako je tudi prav. Pred mano sta samo dve dekleti, ujamem in prehitim drugouvrščeno. Na tem mestu se ‘akcija’ tudi konča, saj do konca dirke ‘gonim’ bolj ali manj sama, za mano dolgo časa ni nikogar. Srce in pljuča sodelujeta. Na krajšem spustu menjalnik ne uboga in prepočasi menjam. Kar brez skrbi, sama sem. Peljem enakomerno dalje z ustreznim pulzom in dihanjem. Še 1 kilometer – prehitim še nekaj kolesarjev –  in zadnji strm vzpon. Vesela sem, saj slišim tudi vzklikanje svojega imena.

Moja druga udeležba na kolesarski dirki pravzaprav ni name naredila posebnega vtisa. Bolj kot ne je bila to dolgočasna dirka, saj je konkurenca precej slaba oz. sploh ni kolesark, s katerimi bi se lahko pomerile tiste, ki se udeležujejo/mo teh tekem. Prvouvrščena seveda z velikim naskokom zmaguje, sledi ji pa peščica najvztrajnejših deklet. Na primer, na Kal ni tekmovala niti ena ženska iz kategorije B! ‘Kje ste, kolesarke?!’ Kaj je vzrok, da so ženske kategorije tako slabo zastopane, ne vem čisto dobro… Verjetno vsega po malem – dokaj zahteven in drag šport, slaba promocija, specifika športa. Sicer je žensko cestno kolesarjenje/kolesarstvo v porastu! Kot tekačica lahko primerjam tekaške in kolesarske prireditve in ne nazadnje tudi sam ‘profil’ tekača in kolesarja. Kar me moti na dirkah, pa sem bila samo na dveh, je že to, da je kolesarstvo veliko bolj ‘egocentrična’ disciplina, da je tu veliko več tekmovalnosti in rivalstva, kolesarji izražajo pripadnost svojemu klubu tudi tako, da je manj druženja med njimi… Imam občutek, da si težje sežejo v roko… Ne vem, mogoče se motim. 

Kakorkoli – tekma je mimo in preostanek sobotnega popoldneva preživiva bolj ali manj na kolesu in še enem napornem, a kratkem klancu. Nedeljska vožnja pa v Trbovljah zavije proti zasavskemu Triglavu – Kumu. Zares kraljevska tura! Baje pri nas ni hujšega klanca od tega. Bi kar verjela, saj zares zahteva močne noge in zbrano glavo. Kdor izkusi Kum, izkusi torej najhuje! S tem v mislih čez dober mesec in več napademo še Mangart in Vršič. Do takrat pa naberemo še nekaj ‘dinamita’ v noge, zrušimo kak kilogram in nasploh ‘izpilimo’ kolesarski nastop. (Fotografije: I. Pivk, osebni arhiv)