Za eno izmed pomembnejših tekem sezone je bil letos planiran Dolomites Skyrace, tekma z mednarodno udeležbo za točke Sky Runner World Series. Ne da bi si obetali pretirano dobre uvrstitve med elito trail tekačev, so te tekme zanimive tudi ali zlasti za rekreativne trail in gorske tekače, ki uživajo v težkih preizkušnjah v izjemno slikovitih krajih. Ena takšnih lokacij, Slovencem precej dostopna, so tudi Dolomiti, natančneje mestece Canazei.

Kar se tekme tiče, sem bila tik pred tem, da udeležbo na daljši razdalji, torej Skyrace-u, odpovem, nato pa sem se odločila, da vseeno grem in se spopadem s krajšo preizkušnjo, Vertical Kilometrom. Tudi priprave so bile zadnja dva tedna pred tekmo usmerjene v krajše, intenzivnjše treninge. Moram reči, da je od lani opazen velik napredek, kar se je pokazalo že na prejšnjih tekmah. Kljub vsemu sem šla na petkovo tekmo brez posebnih pričakovanj – glede na konkurenco sem želela odteči po svojih najboljših močeh. Postavila sem si precej nizek cilj, kot se je izkazalo, to je opraviti s tekmo v 55 minutah. Ker nisem prej bila še na nobenem pravem Verticalu, nisem imela pravega občutka, kako bo zadeva izgledala.

V Canazei sva prispela v četrtek zvečer in ujela še predstavitev tekme in podelitev štartnih številk protagonistom,med katerimi je bil tudi naš Nejc Kuhar. Na takšni tekmi sem bila prvič in dogodek se mi je nasploh zdel velika stvar; stati med tekači, ki so v bistvu tvoji idoli. Zares so za nas, tekače, to ‘zvezde’. Sicer se pa nič zvezdniško ne obnašajo in so prav zares navadni ljudje. No, naj kar na začetku povem – najbolj ‘oblegan’ je (upravičeno) Kilian Jornet, ljubljenec občinstva, ki ga vsi cukajo za rokav za sliko ali podpis. Potem je tu še Emelie Forsberg, vedno z nasmehom in kakšnim cvetom v laseh. Od vseh vedno požanjeta največ aplavza in vzklikov. Ostali, razen simpatične Antonelle Confortole in pa Jonathana Wyatta niso tako izpostavljeni ali mogoče še premalo prepoznavni. Zelo pozitiven je recimo Romun Ionut Zinca, ki zna pritegniti publiko tudi s kakšnim plesnim gibom. Velja pa povedati, da so ti tekači med sabo zelo povezani, vlada izredna kolegialnost med njimi, vsaj takšen imam občutek.

Kakorkoli, ne vem, ali sem se po tem malo sprostila ali ne, noč ni bila najboljša, zjutraj pa nas je že navsezgodaj zbudil hrup helikopterja, ki je bil naslednje ure neprestano v zraku samo za namene tekme. Naj povem, da je Dolomites Skyrace v Canazeiu velik dogodek in vsi udeleženci so deležni velikega spoštovanja. Tudi meni so se čudili: ‘Fai la Verticale?!’ Pred štartom še po štartno številko, malo sproščanja na klopci ob reki, potem pa ogrevanje. Od Alekseja, ki je šel pred mano na progo, sem dobila sms: ‘Jana vroče je ko pes.’ In pa: ‘Jebeno je. Pojdi po pameti od začetka.’ Tako sem šla, sicer dobro ogreta, a z mešanimi občutki na štart, kjer je bilo že živahno; veliko tekačev in tekačic, glasba… Vsi, tako kot jaz, v pričakovanju velike tekme – na štartu še ni bilo nobenega izmed boljših tekačev. Štartali smo po skupinah – najprej 4 moške skupine, potem ženske ‘amaterke’, zadnji skupini pa sta bili elita moški in ženske. Skratka, stopnjevalo se je do samega štarta… Dobre volje sem postala šele po tem, ko sem šla na progo in naredila še tri kratke ponovitve v klanec in sem si rekla ‘Kar bo, pa bo‘. Na štart so vsakega poklicali po imenu, navili so glasbo in zagnale smo se v gozd, kot da nam je to zadnje.

Že po prvih sto metrih smo se izločile tri, ki smo ves čas tekle v istem zaporedju. Ostale ženske so ostale zadaj. No, teka je bilo zelo malo. Razen 10 metrov ravnine in 10 metrov spusta, je cela proga speljana v strm klanec s 1000 metri višinske razlike na razdalji 2,4km. Brez palic ti trda prede, a se da. Mislim, da sem dobro začela, potem pa popustila, kajti postajalo je vedno teže, vsaj tako se mi je zdelo. Tako je verjetno čutila tudi punca za mano, ki mi je od sredine dalje dihala za ovratnik, vendar ni uspela priti mimo mene. Na sedlu, kjer je že skoraj konec in kjer te čaka spodbuda navijačev, še uspeš potegniti nekaj moči in uspela sem celo nekoliko pridobiti pred zasledovalko. Še enkrat se proga strmo vzpne, ošvrknem uro in vidim 45 minut… ‘Brave ragazze!’ se sliši in nasmeh se nariše na obraz. Super rezultat!

Zadnje so prišle v cilj najboljše ženske – nov rekord je postavila letos super pripravljena Laura Orgue. Med moškimi je slavil 44-letni Urban Zemmer, pred našim odličnim Nejcem Kuharjem. Tekmo sem tako zaključila na 12. mestu, od deseterice me je ločilo slabe pol minute… Odlična izkušnja, ki je vsekakor dala novega zagona in zarisala nove cilje, predvsem pa pustila zavedanje ‘Samo nebo je meja!’.

Za tekmovalce je sledil počitek pred nedeljsko daljšo preizkušnjo, za naju z Aleksejem pa začetek uresničevanja kolesarskih užitkov. Po krajšem počitku po tekmi sva se popoldne povzpela na prelaz Pordoi, toliko da sva dobila občutek, kaj naju čaka v prihodnjih dveh dneh. No, poleg težkih nog, vsekakor veličastni razgledi. Na žalost tudi kar precej prometa.

V soboto je bila na sporedu daljša tura, ki naju je iz Canazeia vodila prek prelaza Fedaia v Caprile, od tam v dolg in težek klanec na prelaz Giau. Sledila sta lažja prelaza Falzarego in Valparola, od tam obrat in spust v Arabbo. V popoldanskem soncu je sledil še Pordoi z druge, daljše in težje smeri, nato pa spust nazaj v dolino. Večer je minil v druženju z ostalimi tekači iz Slovenije, ki so naslednje jutro tekmovali v Skyrace-u. zopet predstavitev tekme, podelitev štartnih številk in le še počitek pred nedeljo…

V nedeljo sva imela v načrtu prekolesariti znameniti krog Sellaronda. Ker sva želela pričakati tekače na Pordoiu, sva začela v obratni smeri. Sledil je spust v Arabbo, takoj zatem pa vzpon na prelaz Campologo – ta je bil lahek. Spustila sva se že na Južno Tirolsko, v Corvaro, zelo lepo urejeno mestece. Kakšen kilometer ravnine, nato pa spet v klanec, eden lepših, na prelaz Gardena. Sicer se je vlekel, vendar je bil spust zato toliko hitrejši in bolj slikovit. Zopet ravnina, tokrat daljša, pred vzponom na še zadnji prelaz v najini prvi ‘izdaji’ Dolomitov – Passo Sella. Sledil je še zadnji spust do Canazeia, pospravljanje opreme, podiranje šotora in druženje s kolegi, ki so uspešno opravili s Skyrace-om.

Da povzamem – izjemna izkušnja, lepi kraji,
super vzdušje, zanimivi ljudje, dober trening. Jaz vedno pravim, da je treba iskati nove tekme, nove kraje. Če se le da, združiti tekmo z dopustom. Če je človek aktiven, so Dolomiti zagotovo dobra izbira. In seveda, če ima rad klance in je fizično dobro pripravljen. Skoraj vsak vikend se v teh krajih odvija kakšna športna prireditev, večinoma tekaška ali kolesarska.

Sedaj pa počitek, kolo v kot za dva dni, v mislih pa že pri naslednji tekmi. Kraljevski Grintovec bo padel v nedeljo in ni vrag, da se ne obeta dober rezultat! (Fotografije: osebni arhiv)