Ko sva se z Aleksejem odpravljala s tekme Storžič VKM, me je Simon Novak vprašal, če grem na dirko v Limone. ‘Ja, bi šla…’ Tudi Aleksej je pritegnil zraven: ‘Zakaj pa ne, sedaj, ko ste v formi…’. In tako smo se res zmenili, da gremo na finalno tekmo serije Skyrunning, zopet vertikalni kilometer na sicer eni izmed najbolj spektakularnih tras. Poleg zelo zahtevne tehnične trase tekma poteka v večernem času, tako da je obvezna oprema tudi naglavna lučka. Skratka – če sanjaš, sanjaj najboljše, bi lahko rekli za nas, ‘amaterje’.

Prispeli smo že zgodaj, tako da smo se lahko še malo odpočili na plaži ob Gardskem jezeru. Bilo je prijetno toplo, ozračje pa podobno kot pri nas – precej megleno. Ozirali smo se proti skalnim gmotam, ki so se dvigovale takoj ob obali. Vrh, ki naj bi ga dosegli zvečer, se je občasno zavil v oblak megle. Kako izgleda trasa, sem videla na videu z lanskega leta. Da bo strmo, o tem pač ni bilo dvoma. Tako se nisem z ničemer obremenjevala, razen s svojim zdravjem in počutjem, ki me je preteklih nekaj dni nekoliko pustilo na cedilu. Ampak tudi na to sem pozabila, kajti vzdušje na prizorišču je postajalo boljše z vsako uro in minuto, ko smo se bližali štartu. Uro pred štartom je prispela še ostala posadka iz Slovenije – Jošt, Ana in Ivo.

Vsi Slovenci, razen seveda Nejca Kuharja, smo štartali skupaj, v precej veliki ‘non-elite’ skupini. Tu smo bili zbrani entuziasti z vseh koncev. Energija je bila dobra, počutila sem se dobro motivirano. Skrbelo me je edino to, kako se bom prerinila do kakšne dobre pozicije – prostora za prehitevanje naj bi bilo bolj malo. Zadnje minute pred štartom je bilo precej čustveno – izbor pesmi v ozadju, nagovor voditeljice, naj zaploskamo vsem ženskam in ‘complimenti alle tutte le donne’, skratka – nisi vsak dan na takšni tekmi. Verjamem, da nisem bila sama s takšnimi občutki. Vklopili smo lučke in sledil je hiter štart. Potrebno je bilo gledati pod noge, kajti tlakovane ulice niso bile nedolžne. Po dveh ovinkih smo že zavili v strm klanec. Prerivanja je bilo kar nekaj in komaj sem čakala, da se skupina raztegne. No, počakati je bilo treba še nekaj časa. Z glavne ceste smo zavili na ozko gozdno pot, strmo, seveda. Ta del mi je bil najbolj neprijeten. Slišati je bilo eno samo sopenje, okoli tebe so ves čas skušali prehitevati… V tistem hipu sem pomislila: ‘Pa kaj je z nami?! Zakaj, hudiča, se tako ženemo v ta hrib, kot da nam je to zadnje?’ Počutila sem se čudno, a ni bilo kaj, kot se zliti s to čredo, ki je v vsej ihti napadala ubogi hrib. Pojma nisem imela, na kateri poziciji tečem, ker je bil tak kaos… ob meni je tekla še ena ženska, zato sem si rekla, da se bom kar nje držala, pa da vidimo, kaj bo. Res sva naprej skupaj napredovali. Teka je bilo bolj malo, v večini smo vsi ubrali čim hitrejši pohodni tempo. Superge so dobro ‘grabile’, počutila sem se dobro. Kjer se je dalo, je Italijanka pred mano pospešila in prehitela. Ko je bilo možno, sem ponovila za njo, tako da sem ji bila praktično ves čas ‘za ritjo’. Verjetno ji je to šlo pošteno na živce, tudi meni bi. Ampak malo sem taktizirala. Nekje na sredini proge sva izvedeli, da sva ‘prima e seconda donne’. Super. Za nama ni bilo nobene v bližini. Proga se je konstantno vzpenjala in tempo mi je čisto ustrezal. Presenetilo me je tudi nekaj krajših spustov, kjer sem se sicer malo spočila.

Če smo začeli še pri dnevu, se je precej hitro tudi stemnilo. Previdnost na spustih vsekakor ni bila odveč, tako da smo jih precej počasi zdelali. Bilo je tudi nekaj skrajno strmih odsekov, kjer je bilo treba kar malo poplezati, sicer pa si se lahko povlekel na vrv ali jeklenico. Tu se je vrsta ustavila, saj si moral počakati tistega, ki je lezel pred tabo. Bolj ali manj pa smo se vlekli tudi po rokah. Zelo razgibano torej, in čas mi je kar hitro bežal. Toda Italijanka pred mano ni popuščala. Rekla sem si, da ne bom pustila, da mi prva uide, tako kot v Canazeiu. Slabo je bilo to, da niti približno nisem vedela, koliko je še do cilja, kajti z oznakami na progi so kar malo ‘šparali’. Res je tudi, da sem jih nekaj spregledala. Koncentracija je bila pač usmerjena bolj na teren pod nogami… Kakorkoli, slišala sem, da ob progi pravijo, da je ‘ancora 2 minuti’ do cilja. Tudi luči, ki bi lahko bile cilj, so bile vedno bolj blizu… ‘Nič, zdaj, ali nikoli, Jana!’ En krajši spust z ravnino in po desni sem stekla mimo tekmovalke pred sabo. ‘Cazzo’, je še rekla, potem pa me niti ni poskušala ujeti. Še nekaj ravnine, finalni vzpon in cilj. ‘Prima donna’ je bilo res lepo slišati!

Takoj so mi pomolili folijo v roke, mi sneli čip s številke in gospod s kamero me je zaslepil z lučjo, tako da mi v prvem trenutku ni bilo nič jasno. Seveda, bila sem vesela, da sem prišla prva v cilj, kajti to je pomenilo najmanj 16. čas dirke. Mislila pa sem si, da bom zagotovo stisnila tudi še kakšno tekmovalko iz skupine ‘elite’.

Za konec je sledil še povratek v dolino, skok v jezero, ‘pasta party’, analize tekme, čestitke in pozdravi ostalim Slovencem, ki so tudi pokazali odličen nastop. Vsekakor bomo v naslednjih sezonah pokazali še kaj več!

Z nestrpnostjo sem pričakovala rezultate s tekme, a potem razočarana ugotovila, da je očitno prišlo do napak pri merjenju časov in beleženju prihodov v cilj. Nikjer me namreč ni bilo med rezultati… Kakorkoli, po svoji uri bi se uvrstila okrog 9. mesta med ženskami. Če bi bilo vse prav, bi bila tudi na skupni razvrstitvi pokala v vertikalnem kilometru z dvema tekmama med prvih 10 ali 15 žensk. Ta rezultat mi vsekakor veliko pomeni, zato tudi slaba volja zaradi zmešnjave, ki je nastala… A hkrati še več motivacije za prihodnjo sezono!

Če povzamem – uspela mi je dobra tekma. Vesela sem, da so bile noge sveže. Vsekakor so rezerve za naslednje leto. Predvsem več samozavesti pri ‘komolčenju’ – žal, mimo tega ne gre na takšni tekmi. Sicer pa mi je osebno bolj pri srcu štart v stilu kronometra – mislim, da sem v takšni poziciji sposobna celo več dati od sebe, sploh, če mi ni treba čakati koga pred sabo…

Tekme Skyrunning so res nekaj posebnega. Sploh za nas, ki se zaenkrat le spogledujemo s temi preizkušnjami… Ampak – le nebo je meja! Dokler slediš svojim sanjam, je vse mogoče! (Fotografija: osebni arhiv, R. Selvatico, M. Colleselli)