Šmarna gora je zame sicer čisto preveč obljuden hrib, teka se pa zelo veselim. Čeprav je tekma ob koncu sezone in motivacija že kar pada, mi je tudi letos uspel dober tek in lepa uvrstitev.

Jutro je bilo precej obetajoče, saj sem na prizorišče prišla zelo sproščena, mogoče najbolj v celi sezoni. Vedela sem, da je to zadnja ‘resna’ tekma, zadnja tekma za Pokal Slovenije in svetovni pokal – skratka: ‘Še to odlaufaš, Jana, in je konec.’ Večina sotekmovalk in tekmovalcev, s katerimi smo izmenjali par besed pred štartom, se je počutila podobno. Dobro sem bila razpoložena, pogoji so bili optimalni, moje noge spočite, zato je že na ogrevanju dobro steklo.

Štart je bil, kot je značilno za te tekme, hiter. Najprej kakšen kilometer ravnine in skoraj vse tuje tekačice sem imela pred sabo, z eno pa smo se ‘dajale’ do prvega blatnega klanca. Proga je bila že lepo ‘razmesarjena’ in superge so postale težke od blata, ki se je nabralo na podplatih. Pulz je bil visoko, tam kjer je treba. Da bi se znebila zasledovalk, sem komaj čakala vzpon na Grmado. Klanec je moja močna točka in res je ena izmed deklet zaostala, eno pa sem tik pod vrhom dohitela. Punca je že tam tako težko dihala, da se mi je kar malo smilila. Kljub temu sem jo začela prehitevati, čeprav se ni pustila tako zlahka. Z Grmade je sledil spust z vmesno ravnino, kjer me je Angležinja zopet začela dohitevati. Kljub temu, da sem letos na spustih šibka, sem ga odtekla zelo sproščeno. Prav uživala sem na tehničnih delih, imela sem dober občutek. Do ravninskega dela je bila Angležinja še za mano, na ravnini pa je potegnila. Spet je proga zavila v klanec, kjer sva dohiteli Italijanko. Ta je v hrib povsem popustila, kar je bilo dobro zame, saj je bilo do konca tekme treba teči samo še gor. Vedela sem, da ni nevarna. Angležinja pa se ni dala tako zlahka! Zaradi klanca sem bila spet nekaj metrov pred njo. Obe sva bili trmasti, a nobena ni taktizirala. Jaz sem bila v prednosti, ko se je proga vzpenjala, ona pa je bila močna na ravnini in spustih. To nama je postalo kmalu jasno in tako sva priganjali druga drugo. Čeprav je bila še kilometer pred ciljem Angležinja pred mano z lepo prednostjo, sem jo takoj ujela, ko se je začel hrib. ‘Ni kaj, sedaj je treba zdržati do konca!’ sem si rekla. ‘Ni šans, da bo zdržala zadnjih 300 metrov klanca pred ciljem!’ In tako je tudi bilo. Zadnjih nekaj sto metrov sem letos odtekla, čeprav je bilo že kar pošteno težko… V cilj sem pritekla kot 6. ženska z nekaj več kot minuto boljšim časom od lanskega. V cilju sem za dobro tekmo čestitala tudi svoji konkurentki – boj je bil pošten. Glede na to, da je bila letos proga nekoliko spremenjena in so bili časi nekoliko slabši, sem lahko še bolj zadovoljna. Tudi glede na dejstvo, da so bile moje konkurentke dekleta iz samega svetovnega vrha. Hvala vsem, ki ste me spremljali ob progi, z sms-i in kakorkoli s spodbudnimi besedami! Ne bi si mislila na začetku sezone, da bom postala državna prvakinja v gorskih tekih med članicami!

Sledilo je okrepčilo z dobrotami, ki jih res ni bilo malo, čestitke fantom in puncam za skorajšnji konec sezone in na koncu še glavno razglasitev in podelitev priznanj. Prav imenitno je stati na zmagovalnem odru med samo elito! Glavna ‘zvezda’ pa je bila vsekakor Avstrijka Andrea Mayr z novim rekordom. Da je pravi fenomen med tekači priča tudi dejstvo, da je v skupni razvrstitvi ‘nesla’ tudi precej fantov. Čeprav njena tekaška tehnika še zdaleč ni lep primer (takoj po štartu je imela menda celo zvin gležnja), je vsekakor v drugih parametrih izjemno močna. Za trdim delom je očitno tudi precej dobra strategija in načrtovanje tekem. Medtem, ko eni naredijo/mo po 20 tekem na sezono, jih Mayerjeva najbrž ni odtekla 10. Na tistih pa je odnesla maksimalen izkupiček.

Sama vsekakor ne sledim zgledu Andree Mayr (pa bom z naslednjo sezono) in se veselim vsake tekme, ki jo na novo odkrijem. Vseeno pa ima vse svoje meje in tudi sama sem si jo postavila. Samo še tri! Prva od teh že v petek – to bo spet prava poslastica!