Minuli vikend je bil za marsikoga vrhunec tekaške sezone. Z Ljubljanskim maratonom je večina tekačev okronala svojo tekaško sezono. Sama se že več let nisem udeležila te prireditve, predvsem zato, ker so me vlekle druge poti, predvsem stran od cest, asfalta, stran od množice. Sem se pa zato že drugo leto udeležila gorskega teka Učka Vertical, ki ga pripravljajo naši sosedje v Istri.

Že lani sem s to tekmo zaključila tekaško sezono, za letos pa sem imela v mislih še Euromarathon drugega v novembru. Želela sem si odteči eno daljšo preizkušnjo, vendar sem se v zadnjem tednu in na dan tekme odločila, da mi tega preprosto ni treba. Bila sem že kar iztošena, čeprav si tega še nisem hotela priznati, me je pa zdravje občasno opozorilo na to, da si je potrebno dati mir. Od Garde dalje treningi niso bili več tako usmerjeni. Kar je bilo treninga so bili le trije dnevi kolesarjenja po Istri, sicer pa sem bolj ali manj počivala. Na zadnjih tekmah je bilo že kar nekaj težav z motivacijo – skratka, poznala se je dolga sezona. Tudi prave treme ni bilo na dan tekme. Ampak nekako se je bilo treba aktivirati.

Vsekakor me je dvignilo vzdušje, nekaj znanih obrazov, in dejstvo, da ‘Kaj kompliciram, saj sem spočita in ni vrag, da ne bi dobro odtekla’. Vse je bilo super, torej, treba je bilo samo še začeti. Organizator se je vsekakor potrudil – na prevzemu številk so me pozdravili in zaželeli srečo. Štart je bil super. Vrtela se je Thunderstruck. Po slabem kilometru ravnine smo zavili na lepo planinsko pot z zame idealnim naklonom. Dalo se je lepo razviti tekaški korak. Če sem v prvih nekaj metrih vzpona še slišala žensko dihanje za sabo, nato celo tekmo ni bilo za mano nobene zasledovalke. Zaskrbel me je prehiter začetek, saj sem začela prehitevati še nekatere mladeniče pred sabo. Ampak noge so bile v redu. Če je tako, potem vem, da bo tekma uspela. Kakšne tričetrt proge se je dalo teči – lani mi to ni uspelo.

Zadnji del gozda se začne strmo vzpenjati. Pot je nastlana z listjem in hitro lahko narediš napačen korak. Malo je treba tudi pogledati pred sabo za rdečimi trakovi. Na tem delu sem ostala sama, saj sta mi v tej strmini dva tekača pred mano, ušla. Ampak sledila je le še ravnina pred sklepnim delom, pobočjem Vojaka. Za mano kar nekaj časa ni bilo nikogar, tekla pa sem nekje med prvimi 10 tekači. Odprl se je razgled, močno je pihalo. Samo še par sto metrov… Pogledala sem na uro – ‘Krasno, to bo super izboljšan čas!’ in cilj prišla z veliko prednostjo in več kot 3 minutami boljšim časom kot lani, drugouvrščena je bila tudi letos Suzi Alberini. Tokrat ji ni uspel tako dober tek. Pri moških je zmagal Simon Alič, sicer pa se je izkazal tudi preostali del slovenske zasedbe.

Sledil je kar mučen povratek v dolino, predvsem zaradi spolzkega najstrmejšega dela, sicer pa smo bili, z razliko od lani, poplačani z lepimi razgledi na morje. Velika ljubiteljica vode vsekakor nisem izpustila namakanja nog v morju. Zelo lepo je sodelovati na takšni tekmi – da je organizacija dobra, priča tudi to, da postaja udeležba mednarodna, seveda pa še vedno prevladujejo Hrvati in Slovenci. Marsikoga pritegnejo tudi precej dobre sponzorske nagrade. Še pridemo!

Lepšega zaključka sezone si vsekakor ne bi mogla želeti. Če na hitro seštejem tekme – 18 tekov, 4 kolesarski vzponi. Z razliko od lani sem se letos osredotočila na večje tekme in zato izpustila večino Pokala Primorskih gorskih tekov. V prvi vrsti sem si želela izboljšati skupno uvrstitev v Pokalu Slovenije v gorskih tekih – letos sem v okrnjeni članski konkurenci z največ teki postala državna prvakinja. Po neuspeli daljši preizkušnji Najnaj 21 in saniranju poškodbe sem opustila načrte o udeležbi na GM4O. Tega nikakor ne obžalujem. V takih trenutkih je treba misliti pozitivno – iz nastale situacije potegniti, kar je pozitivnega. Sama tudi nisem taka, da bi tudi manjše poškodbe kar ignorirala.

Trening je bil letos usmerjen izključno v vzpone. Več kot polovico treninga sem naredila na kolesu. To je bila pozitivna sprememba. Razvila sem moč in ritem, kar se mi je obrestovalo tudi pri tekaških vzponih. Če lani nisem bila močna v tem segmentu, sem letos tu naredila ogromen napredek. Z Aleksej sva se odločila, da bova letos odpeljala tudi kakšen vzpon, da se preizkusiva v kolesarskih vodah. Zame vsekakor še ostajajo izzivi, saj nisem še dovolj tehnično podkovana, da bi lahko bolj suvereno odpeljala te dirke. Sicer pa je moj primaren šport tek in trenutno se ne vidim nikjer drugje.

V tej sezoni sem se naučila zares veliko. Prva stvar je, da sem treninge načrtovala sama. Treninga je bilo več, bil je bolj raznolik. Na nekaj tekemah mi je zares uspelo. Še posebej sem vesela za Grintovec, uspešni pa so bili tudi vertikalni kilometri v Canazeiu, na Storžič, Učko. Vsekakor grem v prihodnji sezoni še korak dlje in v tej disciplini pokazati še kaj več.

Letos nama je z Aleksejem uspelo ‘dopust’ preživeti v tujini. Sprememba okolja je za športnika izredno pomembna. Ob tolikšni količini treninga (govorim za res vrhunske vzdržljivostne športnike) je potrebno ohranjati motivacijo za treninge tudi tako, da se organizirajo priprave izven kraja, kjer športnik običajno trenira. Zelo sem vesela in zares lepe spomine imam na Dolomite, francoske Alpe, na Istro. Sicer pa ni treba iti tako daleč – že pri nas se najdejo izjemne priložnosti za trening.

Da sem uspela slediti vsem treningom, je bilo ključnega pomena imeti čim manj drugih obveznosti. Časa za počitek je bilo bistveno več kot v preteklih sezonah. Akademske obveznosti gredo vendar h koncu in to zame pomeni precejšnjo razbremenitev. Prav tako je moje delo povezano s športom – delam samostojno, zato tudi lažje razpolagam s časom. Počitek – bistvena razlika!

Več pozornosti je bilo namenjene tudi spremljanju zdravstvenega stanja in nekaj spremembam v prehrani. Tukaj še vidim možnosti izboljšav, je pa prehrana res moja šibka točka. Če imaš podatke, potem lahko narediš spremembo in vidiš, ali je dobra ali ne. Zato tudi v prihodnje tega segmenta ne bom zanemarila.

Za konec sledijo še zahvale. Veliko vas je, brez katerih mi zagotovo ne bi uspelo, tako kot mi je. Športno društvo Nanos Podnanos, Atletska zveza in Odbor za gorske teke, da so mi omogočili reprezentančne nastope na največjih tekmovanjih doma in v tujini, Športno društvo Ad-venture.si za finančno podporo in druga sredstva, podjetjem VO2 Optima, VO2 Sport, Amfibija – trgovina s športno opremo in Energija Domžale za sponzorska sredstva. Hvala družini, ki me spremlja že od samega začetka in mi nudi tudi (pre)potrebno finančno pomoč, hvala sestri za farmacevtske nasvete, prijateljem in znancem, ki me spremljate prek spleta. Dovolj se ne morem zahvaliti Alekseju – ob sebi si ne bi mogla želeti boljšega človeka! Brez tebe ne bi bila tu, kjer sem. Hvala, ker ohranjaš resno tudi manj resno! Nenazadnje pa iskrena hvala tudi mojim vadečim – ko je težko, se velikokrat spomnim na vas in vašo energijo! Za mano je res neverjetna sezona!

O tem, kakšen bo tekmovalni koledar za naslednjo leto, pa kdaj drugič. Zelo se veselim novih izzivov! Do takrat pa bom čas v prehodnem obdobju izkoristila za kolesarjenje, plezanje, raziskovanje okolice… (Fotografije: P. Dukić, I. Vranjič, D. Bratina)