Na veliko soboto se je na Sv. Andreju nad Zmincem drugo leto zbrala množica (gorskih) tekačic in tekačev, nabrušenih, da se podajo na polmaratonsko gorskotekaško preizkušnjo. Lani sem to prireditev izpustila, je pa bila zato letos uvrščena na koledar tekem kot daljša tekma med pripravami za GM4O. Priznam, da sem bila že dan prej nekoliko zoprna – ponavadi zato, ker se me počasi polašča predštartna trema. Ta je bila še nekoliko večja zaradi strahu pred kakšnim ponovnim zvinom gležnja in že precej dotrajanimi supergami. Pa nobena od teh stvari ni pustila grenkega priokusa.

Na štartu se je zbralo kar precej znanih obrazov in izmenjali smo par besed. Hvala vsem, ki ste mi bolj plastično prikazali potek trase po okoliških hribih! Nekoliko ogrevanja in že se je četica pognala proti prvim klancem. Začetek je bil hiter, saj je proga potekala celo nekoliko navzdol, sicer pa so bile prve minute dokaj razgibane. Bila sem v ospredju, dokler me ni na vrhu Sv. Ožbolta dohitela in prehitela Valerija Mrak. Nekako sem jo imela za edino resno tekmico. Za nama ni bilo resne napadalke. Z minuto prednosti je Valerija zagrizla v prvi resni klanec – Tošč. Vendar je skupinica najhitrejših nekoliko skrenila s poti, saj so zastavice usmerjale v dve smeri. Očitno je bila tudi ona med njimi. Tako sem nevedoč, da sem povedla, kot prva ženska dosegla vrh in se spustila dalje. Sledil je razgiban del z nekoliko ravnine, z lepimi razgledi v strmo dolino… Bilo je prav prijetno – lepa, mehka potka – takšne imam najraje! Malo čez polovico smo spet zagrizli v krajši klanec, tokrat že malo bolj pohodniško. Meča niso bila več sveža, vendar se je dalo na spustih začasno odpočiti. Dobro smo se držali in tudi Osolnik je bil na dlani. Nekoliko okrepčila in že smo se spustili po strmi kozji stezi, nato pa po travniku in… eni ostro levo v spust, drugi (med njimi tudi jaz) pa naravnost v gozd. Zastavic je kar naenkrat zmanjkalo. V hipu mi je bilo jasno, da je tekma izgubljena. Ideja, da bi se vrnila nazaj in poiskala pravo smer, se mi je zdela nesmiselna. Tekač, ki je ostal z mano, je lani že tekel tu, vendar tudi njemu ni bilo jasno, kje sva zgrešila. Tako sva družno tekla dol proti Škofji Loki. Vmes sva si razdelila še kofeinsko ploščico, v upanju, da bi se nama morala spet dvignila. Ura je kazala, da smo na poti uro in 58 minut. Mogoče se pa še da kaj rešiti? Končno sva zagledala tekače, se ustavila na okrepčevalnici, da malo prideva k sebi. Fant je imel krizo, zato sem se od njega tam poslovila. Hitro sem nadaljevala. Počutila sem se povsem spočito, dohitela eno tekmovalko in spraševala, koliko jih je pred mano. Do cilja je bilo res še malo in tekače sem prehitevala za šalo. V zadnjem kilometru sem šla mimo še ene tekačice in tako pridobila še eno mesto. V cilju sem samo zmajala z glavo… Bila sem precej razočarana.

Kaj kmalu sem ugotovila, da nisem bila edino izgubljeno bitje na progi. Pa to še ni vse – tudi lani je bila situacija podobna. Nesrečniki so bili še moji klubski kolegi, ki so bili prav tako razočarani nad slabšo uvrstitvijo. Priznam, da sem računala na izboljšanje rezultata lanske zmagovalke, torej na najvišja mesta. Če bi bila bolj pozorna, bi se mi tekma izšla in verjetno zelo uspešno. Tako pa dam lahko le minus točko organizatorjem, da niso popravili lanske napake in ključnih mest, kjer je bila možnost, da tekač spregleda oznake, bolje označili oz. postavili tam prostovoljcev, ki bi usmerjali. Še več, kako je lahko prišlo do tega, da so prvi zašli še takoj na začetku, kjer so bile oznake v dve smeri? In še ena minus točka za obrok za tekače, ki je bil sicer lično postrežen, vsebina pa nič kaj tekaška, sploh ker so nas doma že tako ali tako čakale obilice mesa. Sicer pa zelo lepa trasa, lepo urejena, okrepčevalnice z vsem, kar smo potrebovali, vreme idealno za tek… Naslednje leto torej popravni izpit. Čestitam soborcem in se veselim ponovnega snidnja. (Fotografija: Naj naj 21)