Sezona 2015 je končana. Želela bi jo sicer končati na lepši način, z boljšim nastopom, predvsem pa z dobrimi občutki.

Nastop na zadnji tekmi v Ljubljani  mi ne bo ostal v najlepšem spominu. Tega, kar se je zgodilo že v prvih kilometrih, nisem pričakovala. Na tekmo sem šla zelo dobro pripravljena, spočita. Ta dejstva so neizpodbitna. Na treningih sem se res dobro počutila. Vedela sem sicer, da bo težko, hkrati pa tudi to, da sem sposobna odteči, tako kot sva zastavila z Aleksejem. Sama sem si rekla, da bom vseeno bolj previdna. Zelo zadovoljna bi bila, če bi se mi posrečil podoben nastop kot marca. V začetku namreč nisem planirala nastopa na Lj. polmaratonu. Glede na to, da sem imela tekaško skupino, pa sem se nazadnje odločila, da poskušam še enkrat odteči dobro tekmo.

Pogoji za tek so bili v nedeljo odlični, tudi na ogrevanju sem čutila sproščene noge. Štartala sem v ospredju in v prvih kilometrih še uspešno držala zastavljen tempo. Občutek pa ni bil pravi. Tekmovalka pred mano je pridobivala, meni pa noge nikakor niso stekle.

Po petem kilometru je bila situacija še pod nadzorom, kmalu pa me je začenjalo zmanjkovati. Tekma je postajala muka, trasa je bila dolgočasna z dolgimi ravnimi odseki, tistega vzdušja, ki sem ga pričakovala, ni bilo… Tekmovalci so me začenjali prehitevati in kar naenkrat sem bila vdana v usodo, da mi ne bo uspelo in da je najbolje, da jo maham naprej v udobnem tempu, ki je sedaj padel že na 4:15… Katastrofa.

Poleg tega me je že od samega začetka živciral senzor za utrip, ki mi je na vsake par minut zlezel dol, že po 3 kilometrih so mi z glave na tla padla sončna očala… Senzor sem si dokončno snela nekje na 15. kilometru in le malo je manjkalo, da ga nisem vrgla v grmovje ob cesti… Vse je šlo narobe. Na 10. kilometru sem vzela gel in naredila dva požirka. V naslednjem kilometru me je stisnil bodec, zaradi katerega sem še bolj upočasnila. Stanje se je izboljšalo, vendar se je ponovilo isto, ko sem spet zmočila usta na 15. kilometru.

Kje so torej vzroki za ponesrečen nastop? Sama bi ocenila, da me je sezona že zdelala in da predvsem z glavo nisem bila več pri stvari. V ključnem trenutku sem popustila in nisem se znala zmotivirati in pokazati več tekmovalnosti. Kajti, po pravici rečeno, se na tekmi spoh nisem trudila. V cilj sem prišla precej sveža. Vem, kako je, kadar daješ vse od sebe, tega pa tokrat ni bilo. Pravzaprav mi je bila tekma dolgočasna kot že dolgo ne. Pričakovala sem mravljince in kurjo polt, vendar se nič od tega ni zgodilo.

Kot sem se odločila že na začetku leta, si bom v naslednji sezoni privoščila daljšo tekmovalno pavzo. Slabo počutje in nihanje v formi sta me proti koncu sezone še bolj prepričali, da je to smiseln zaključek.

To je bila ena izmed daljših sezon. Vsaka tekma mi je prinesla še kakšno novo spoznanje, zato sem se tudi veliko naučila. Poleg športa se mi je letos tudi v osebnem življenju zgodilo ogromno stvari – številna potovanja, spoznavanje novih ljudi, novi projekti z Aleksejem, ki bi jih bilo škoda zamuditi. Zahvaljujem se vsem, ki ste me spremljali tudi letos – v živo, od daleč, prek socialnih omrežij in bloga, sponzorjema Amfibiji in Northforce Slovenija, družini, prijateljem, vadečim, vsem, ki ste z mano ‘švicali’ v hribih in na cesti, in nenazadnje Alekseju, brez katerega vseh teh zgodb najbrž ne bi bilo. (Fotografije: FB Ljubljanski maraton, osebni arhiv)