Popotovanja na Švedsko sem se strašno veselila, saj je bilo slutiti,da je na vidiku pravi dopust in tekaško doživetje. Prisotne je bilo sicer tudi malo treme, saj sem potovala sama. Ampak kdor potuje, skoraj nikoli ni sam in že na Go Optiju sva se našli s popotnico, ki je bila namenjena na Camino v Španijo. 4 ure čakanja na let so tako minile v prijetni družbi. In če sem hotela zaspati na letalu, mi je to preprečil Italijan, ki se je odločil, da sem mu strašno všeč in da bo poskusil srečo. Skratka, zelo dobro je znal obračati besede – kot pravi Italijan, seveda, a žal njegova prizadevanja niso obrodila sadov. Medtem, ko se je letalo že spuščalo med oblake in so se pod nami že risali neskončni gozdovi in jezera, je Italijan le odnehal in po pristanku že pozabil name. Jaz pa sem se znašla na nepoznanem letališču, kjer so čebljali v nekem čudnem jeziku in tudi napisov nisem znala prebrati. Pa še mraz je bil. To je torej Švedska!

Pred mano je bila noč, preživeta v Gothenburgu, na centralni postaji ob družbi ostalih popotnikov z velikimi nahrbtniki, nekaj žurerske mladine, razposajenih Romunov in drugih ‘čudakov’, ki si delijo nočne ure. Ni mi bilo prehudo – mesto mi je delovalo varno – motile so me le temperature in občasne plohe. No, ima pa tudi svoj čar zbuditi se ob vonju cimetovih polžev iz bližnje trafike.

Gothenburg me je pustil precej hladno, čeprav sem se zadrževala v predelu Haga, boemskih ulicah z malimi trgovinami s šaro, ki jo imam rada. Vreme se je tisti dan zamenjalo vsaj šestkrat. Komaj sem čakala, da gremo na podeželje.

Proti večeru je bilo dogovorjeno, da nas udeležence tekaškega dogodka Icebug Xperience – west coast rock traila avtobus odpelje v Ramsvik, kjer bomo nastanjeni. Tekači in pohodniki so prišli od vsepovsod – Evrope, Združenih držav, Avstralije. Za naslednje tri dni sem dobila nova cimra iz Estonije. Delili smo si eno izmed prikupnih rdečih hišk ob obali, z razgledom na morje in bližnje otočke.

In ko sem že mislila, da bo v tem času moj pogovorni jezik le angleščina, sem izvedela, da sta tu še dva Slovenca, česar sem se seveda zelo razveselila.

Icebug Xperience je tekaški dogodek netekmovalnega značaja. 3 etape v dolžini 20-30 km lahko udeleženci premagajo v tekaškem ali pohodnem koraku. Prvotni namen je druženje in spoznavanje ter doživetje lepot in okusov zahodne obale Švedske. Trasa je zelo dobro označena, kako hitro jo boš premagal, pa je tvoja izbira. Zjutraj in zvečer se razvajaš ob odličnih dobrotah izbranih sestavin lokalnih pridelovalcev, in tudi po prihodu v cilj ti postrežejo z izjemno okusnim obrokom. In ne, nikoli nismo jedli testenin.

Prvi dan je bila pred nami najdaljša etapa, dolga slabih 30 km. Bilo je sončno in skoraj prevroče. Začeli smo na otočku Malmön, kamor nas je odpeljal manjši trajekt. Trasa je bila speljana tik ob obali in teren še zdaleč ni bil enostaven. Veliko je bilo skakanja s skale na skalo in osredotočenost ni smela popustiti niti za trenutek. Po 10 km pretežno skalnatega terena smo bili že nazaj pri trajektu, čakalo pa nas je naslednjih 20 km. Zdaj je že vsak izmed nas približno vedel, kaj ga čaka v nadaljevanju – še več skal. No, bilo pa je vsega po malo, tudi gozda, lepih makadamskih poti, nekaj malega asfalta. Ves čas je trasa vijugala, levo-desno, gor-dol. Odseka, kjer bi se lahko malo spočil, v prvi etapi res ni bilo. Smo se pa počasi formirali v manjše skupine in skupaj smo tekli po 3-4 tekači. Bilo je super, saj smo na ta način ohranjali dober tempo in motivirali drug drugega. Na cilju, pomolu v mestecu Kungshamn smo si v prijateljskem duhu čestitali, se okrepčali z okusno juho s školjkami, ter sprostili od skal utrujene noge. Super, pa šele začelo se je!

Po tem, ko smo naslednje jutro zaskrbljeni zrli v nebo ter se spraševali, ali bo ploha trajala ali se nas bodo oblaki le usmilili, je na naše veselje obveljala druga možnost. Na prib. 24 km dolgo etapo smo se vendarle podali v kratkih hlačah in rokavih ter obveznih Icebug Zeal na nogah. Sobotna etapa ni dovoljevala polovičarstva, kajti zahteven teren v takšnih razmerah vsekakor ni nedolžen. Voda, voda, voda – tako bi lahko opisala drugo etapo. In če ni bila voda, je bilo vsaj spolzko. In hkrati nepozabno. Uživali smo kot mali otroci, ko smo leteli po poti, ki je bila bolj potok… in skale. Če ni bila skala, pa resje, ki se ti je udrlo pod nogami in zalilo superge… Kljub slabemu vremenu je bila atmosfera nepozabna, zelena trava še bolj zelena in zrak še bolj svež. Spomnim se, da sem se del poti pogovarjala sama s sabo in bila tako srečna, da se potikam tu… Cilj pa spektakularen – po lesenih pomolih tik ob skalah smo pritekli v ribiško mestece Smögen. Okoli nas spet pisane rdeče hišice, na cilju pa škatla z dobrotami vsaj dvajsetih okusov…

Nedelja je prinesla še zadnji tek. V sončnem in vetrovnem jutru so nas z ladjico peljali na start najkrajše, 20 km dolge etape. Utrujenost se je vendar stopnjevala, a čakal nas je najlažji del. Trasa res ni bila tako tehnično zahtevna. Uživala sem, kajti pretežno je bila speljana po gozdnih stezicah. Vse skupaj je bilo veliko bolj tekoče in teči se je dalo hitro. Naša ekipa je počasi razpadla – jaz tudi nisem mogla več slediti Nemcu pred mano. Tokrat sem bila polovico etape sama in prehitevala le pohodnike. Zadnji kilometri so nas vodili po travnikih in pašnikih, cilj pa je bil v našem cottage village-u. Še obvezno namakanje nog v prijetno mrzlem morju in zopet odlično kosilo…

Tridnevno tekaško spoznavanje zahodne obale Švedske mi bo ostalo v spominu kot ena najlepših, najzanimivejših in najbolje organiziranih tekaških prireditev. Ekipa Icebug je opravila odlično delo, na pravi način promovirala svoje izdelke, ki so, po teh treh etapah vseh mogočih terenov preizkušeni do potankosti in so prepričljivo ena najboljših, če ne najboljša trail obutev. Svojo drugačnost je organizator potrdil tudi z izjemno kulinarično ponudbo, ki je pripomogla k doživetju prireditve v pravem pomenu besede. Lokalno in skrbno izbrano je bilo mogoče zares doživeti – imel si občutek, da je vsak listek solate in špinače skrbno obran, hrana preprosta, pa vendar lično postavljena, kombinacije, ki jih doma nikoli ne bi dali skupaj… Skratka, kulinarično razvajanje brez primere! Tudi na okrepčevalnicah so nas čakale doma pripravljene dobrote, energijske tablice, cimetovi polži, napitek v papirnatih lončkih. Še oznake na trasi so bile iz recikliranega materiala.

Poleg izjemne pokrajine sem spoznala tudi krasne in dobrovoljne ljudi. Ker je bilo vse skupaj netekmovalnega značaja, je vladala sproščenost in ekipni duh. Sotekači so mi izkazali veliko spoštovanje, objemi in stiski rok so bili iskreni. Tudi ni bilo pogovorov v stilu, kdo ima več kilometrov v nogah, kdo je postavil rekord… Uf, to je bilo pravo olajšanje. Navezala sem stike z nekaj pravimi dobrovoljci in upam, da se bodo naše poti še križale.

Vsega lepega je enkrat konec, spomini pa živijo naprej. V spominu mi bo prav gotovo ostala tudi misel nemškega sotekača Thomasa. Na sobotno deževno dopoldne sem se že hotela odpraviti brez sončnih očal, z mislijo, da bo tako sonce zagotovo posijalo izza oblakov – še moj estonski cimer mi je v šali prepovedal, da jih vzamem. Thomas pa je bil drugačnega mnenja in je rekel: ‘No, I took my sunglasses, so the sun has a reason to shine.’ In res je bilo vse v redu.

Človek je od nekdaj nomad in spoznavanje novih krajev nas dela žive. Potovati je čudovito. Zares škoda bi bilo obstati na mestu. (Fotografije: osebni arhiv, M. Helsing, T. Wasserberg)