Tekaška sezona se je začela. Pravzaprav se niti ni končala, kajti vse več je tudi ekstremnih dirk po zasneženih in poledenelih smučiščih, tekem v turnem smučanju… Skratka, tekač si tudi zimo lahko popestri s kakšno tekmo. Jaz sem se odločila, da v tem času naredim predvsem dobro podlago za pomlad in poletje. Hkrati sem se odločila, da je to tudi primeren čas, da se spet pomerim na polmaratonski razdalji. Ni bilo treba veliko prepričevanja kolegic tekačic, da sprejmem izziv.

Trening je bil večinoma ravninski, z izjemo fartlekov. Po dolgem času sem spet trenirala tudi na stezi in cesti. Lahko rečem, da je bila ta sprememba zelo dobrodošla. Del treninga je še vedno zastopalo kolo na trenažerju, občasno tudi veslaški ergometer in pa seveda vadba za moč. Težav s poškodbami letos ni bilo in upam, da bo tako tudi v bodoče.

Plana treninga sem se skušala držati po najboljših močeh, kljub vremenskim razmeram… Težko sem pričakovala odhod na Tenerife, kjer so bili pogoji vsekakor boljši, čeprav se na ravnini tam ni dalo kdovekaj odteči. Bila sem že na tem, da udeležbo v Gorici odpovem… Dva tedna sem želela izkoristiti kot dva udarna mikrocikla, se nato v naslednjem tednu spočiti in v nedeljo odteči tekmo. Vse je šlo po planu, številke in krvna slika so kazale na dober rezultat.

Moram priznati, da sem se nekaj dni pred tekmo počutila precej negotovo. V teh dneh sem po navadi kar zoprna – prvič, ker moram počivati in drugič, ker me daje nezaupanje v samo vase. Na dan tekme pa se počasi napetost zmanjšuje, vsaj 3-4 – kratni obiski wc-ja in dejstvo, da je treba samo še odteči. Pred štartom smo se člani kluba ŠD Nanos Podnanos skušali ‘pogrupirati’ glede na želen tempo. Sama sem planirala na tempo 4:07-4:05, potem pa so me nekako prepričali, da gremo na tempo 4:00. ‘Saj še vedno lahko izpustim’, sem si mislila, čeprav vsi vemo, da to ni najboljša taktika. Skratka, pok pištole je naznanil start in sledilo je nekaj sto metrov iskanja prostora med množico tekačev. Z mano je bil Stanko, da mi narekuje tempo. Če sva si zadala tempo 4 minute na kilometer, je šlo od samega začetka hitreje, razen na kakšnem odseku, kjer se je trasa vzpenjala. Med tekmo se mi vedno v glavi porodi tudi kakšna misel, ali ni to prehitro ipd., ampak tokrat sem se počutila dobro, noge so bile sveže, težav z dihanjem ni bilo, pulz tam, kjer mora biti. Stanko me je tu in tam vprašal, kako sem in ali naj nadaljujeva v tem tempu, saj sva imela precej boljši čas, kot sva načrtovala. Tako sva nadaljevala dalje, do železniške postaje. Tam je Stanko določil, da nekoliko pospešiva in ujameva skupino pred nama, da bova tekla v zavetrju. Kar nekaj tekačev sva prehitela v tem delu, potem pa se je začelo ovinkarjenje po Novi Gorici… Ki ga ni bilo konec! Postajo je pač že malo težko, sploh, ker sem vedela, da je cilj tako blizu, mi pa ‘še kar zavijamo v kontra smer!’. Preden smo zavili zopet na italijansko stran, je Stanko nekoliko znižal tempo in mi rekel, naj grem sama naprej in se priključim skupini pred nama. Mislim, da je bilo samo še kakšne 3 kilometre do cilja in poleg mene je tekel en gospod, ki mu je bilo že kar težko, vsaj po dihanju sodeč, tako da sem ga še malo spodbujala… Zdelo se mi je strašno fajn, ker uspem držati tak tempo… Sanjala sem, da bi nekoč lahko tekla pod 4 minutami… Niti na cilju nam niso prizanesli s še enim ovinkom, ampak bilo je konec, moj čas pa ura in 22 minut, jaz pa še lahko podaljšam korak proti cilju…

Rezultat, ki sem ga dosegla, mi pomeni več kot zmaga in je, lahko rečem, eden izmed najboljših dosežkov sploh. To je zares super, da sem tako blizu nekaterim vrhunskim slovenskim tekačicam in vem, da se lahko spustim tudi pod uro in 20 minut. Mogoče pa se za ta izziv odločim v zaključku sezone? Ob tem uspehu se vsekakor ne smem pozabiti zahvaliti pace makerju Stanku Zupanu – svoje delo odlično obvlada! Če ima tekač nekoga ob sebi, da gleda na uro, skrbi za okrepčila, opozarja na pločnike, dela zavetrje, ipd. potem se lahko skoncentriraš le še na tek in imaš tako veliko več možnosti, da dosežeš dober rezultat. Pa seveda tudi za zame nerealna pričakovanja mojega očeta in Alekseja, da lahko tečem veliko hitreje, kot sama mislim – napovedi so se uresničile!

Že naslednji teden je sledila nova tekma. Traila na Kokoš, ki jo pripravljajo sosedje Italijani v Bazovici, sem se želela udeležiti že prejšnja leta, vendar je vedno prišlo kaj vmes, ali bolezen ali poškodba. Upala sem, da bo letos uspelo, čeprav mi je v petek v kopalnici spodrsnilo in sem prav štorasto padla. K sreči sem jo odnesla s par buškami, je bila pa moja prva misel ‘Zakaj se mi zdi, da mi ta tekma ni usojena?!’. Pa ne da bi bila drugače kaj posebno vraževerna… Vseeno sem nekako preživela do nedeljskega štarta, čeprav sva bila z Aleksejem pozna, na prizorišču pa gužva. Ko sem šla prevzeti štartno številko, sem bila zaradi čakanja v vrsti tako živčna, da bi v tistem trenutku lahko šprintala na Kokoš… Ampak zavoljo tega se nisem več obremenjevala sama s seboj in s tem, ali sem utrujena ali ne, da ne poznam proge, motila me je burja (zakaj je povsod tako pihalo?!) itd. Čas za premlevanje raznih stvari se je skrajšal, ker se je bilo treba ogreti in poiskati štart.

Zelo sem bila vesela tudi znanih obrazov v prvih linijah. Skupaj sva štartali z Ano Čufer in že po nekaj sto metrih obe prehiteli Italijanko. Kaj se je dogajalo s puncami za mano v nadaljevanju tekme, pa ne vem. Skratka – začeli smo z nekaj ravnine in prešli na planinsko pot, ki je postajala vedno bolj strma. Tu so posamezniki že ubrali pohodni korak, jaz pa sem prehitevala. Klanec je hitro minil, sledilo je nekaj ravnine, potem pa spust, pa spet malo ravnine, kakšen krajši klanec, spust… Torej trail v pravem pomenu besede. Čeprav so bili na ključnih mestih usmerjevalci, se je tu in tam dalo kaj zgrešiti. Na žalost sta naša Simon Alič in Jošt Lapajne na ta račun izgubila uvrstitvi na stopničkah. Proga je bila zelo dinamična, z veliko spremembami ritma. Tekače so najbolj utrudili kratki vzponi, ki so sledili hitrim spustom in ravninam. Zadnja četrtina je bila res hitra, vsaj meni je čas hitro tekel. Del, kjer se odpre razgled na Glinščico in morje, je po mojem mnenju najbolj slikovit in zaradi vzpona ima tekač čas pogledati malo na levo po sabo. Ostali so samo še 3 ali 4 kilometri, na prečkanju ceste mi je en gospod v roke dal šopek mimoze. Cilj je bil praktično na dlani, jaz pa vesela, da se mi je tekma tako dobro izšla.

Organizator je v ciljnem prostoru pripravil lepo pogostitev s sadjem in slaščicami, sledila pa je razglasitev v dvorani. Nagradni sklad je bil bogat, tako kot se za Italijane spodobi. Najbolj sem bila vesela velikega šopka in vejic mimoze (ali se to drevo povezuje s tem krajem, moram še preveriti, saj je bilo tega vse polno). Pokal je pa tako velik, da z Aleksejem tuhtava kakšno alternativno uporabo le-tega. Z idejami na dan!

Za nekaj časa imam tekem dovolj. V tem tednu se želim spočiti, potem pa zopet sledi dvomesečno stopnjevanje . V tem času bom mogoče odtekla kakšno krajšo trening tekmo, sicer pa se bom usmerila v klance. Z majem se začne prava gorskotekaška sezona. Obeta se kar nekaj novih tekem, o katerih se bom malo več razpisala v naslednjih prispevkih. Predvsem pa se veselim se daljšega dneva in več sonca ter se veselim nadaljnega napredka. Motivacija je – gremo delat! (Fotografije: S. Marini, G. Mandorino, Ljudstvo tekačev, osebni arhiv)