Ljudje me največkrat vprašajo, o čem razmišljam na takšni tekmi ‘Kaj se nisi nikoli vprašala, kaj mi je tega treba?’ Moj odgovor: ‘Nikoli!’ In če me zdaj vprašate, vam povem, da bi šla še enkrat čez vse treninge in tekme. Ta dosežek je enkraten in občutek, ko veš, da si to naredil, je izjemen.

Kje začeti? Po tem, ko sem se lani odločila, da si vzamem pavzo in razmislim, kako dalje, se letos nisem preveč obremenjevala s tekmami. Po navadi že konec leta naredim plan za naslednjo sezono, tokrat se ne. V začetku sem veliko in dobro trenirala, predvsem na kolesu. Počutila sem se dobro, bila sem bolj ali manj zdrava, z izjemo 10-dnevnega prehlada. Trenirala sem ves čas, kaj bi rada tekmovala, pa se nisem mogla odločiti. Sem se pa bolj nagibala k daljšim tekom. Pokal Slovenije me ni zanimal. Odtekla sem tri daljše tekme, vendar na dveh ni bilo prave konkurence, da bi lahko primerjala sebe z drugimi. Občutki na tekmi so bili boljši kot lani, kar je bilo v redu. Po kolesarskih pripravah sem začela spet več teči in kmalu se je začela pojavljati neprijetna bolečina v peti, zaradi česar sem začela spet nekoliko več kolesariti.

Z začetkom gorskih tekem pri nas se je reprezentanca zbrala na vikend pripravah na Sorici, kjer je bilo govora predvsem o sestavi ekipe za svetovno prvenstvo v Podbrdu. Kljub temu, da me je več njih prepričevalo, naj se udeležim te tekme, nisem bila prepričana, da se lahko uspem pripraviti nanjo. Končala bi jo seveda brez težav, nikakor pa nisem želela narediti povprečnega rezultata. Do sredine junija sta bila le še dobra dva meseca. Vzela sem si nekaj časa za premislek in z Aleksejem sva se odločila, da imam dovolj podlage in da v času do tekme lahko pridem do želene pripravljenosti. Bila sem zdrava, motivacija visoka. Kljub temu, da imam letos nekaj ur več obveznosti z vodenjem skupin in da se te ure dodatno prištevajo k tedenskim 12 do 15 uram treninga, sem uspešno opravila svoje dopoldanske treninške obveznosti. Lahko rečem, da sem bila tokrat prvič zadovoljna s svojimi pripravami na tako veliko tekmovanje. Kljub poškodbi sem na teden stisnila tiste 3 ali 4 tekaške treninge, ostalo sem preživela predvsem na gorskem kolesu. Opravila sem tudi simulacijo tekme v krajši obliki, preizkusila opremo in prehransko strategijo.

Glede na to, da sem že dvakrat tekmovala na GM4O, sem občutke na taki tekmi že kar poznala. Z izkušnjami z zadnjega preizkusa tri leta nazaj sem sklenila, da bom tokrat odtekla z glavo in si ne bom dovolila kakšne napake. V to sem verjela, kajti po treh letih sem bila veliko bogatejša z izkušnjami in kilometri. Dolgi treningi mi niso tuji, niti dolgi klanci. Na kolesu je zadeva zelo pomembna. Edina stvar, ki me je skrbela, so bili spusti, ki jih res nisem imela veliko v nogah, oz. ne toliko, kot bi si želela. Poleg tega sem na treningu 2 tedna pred tekmo zvila gleženj. Po eni strani šibke, po drugi močne gležnje sem v tistih naslednjih dneh odmislila in pri sebi sklenila, da me to na tekmi ne bo oviralo.

Opravila sem vse treninge, kljub precej kislemu vremenu, ko je tudi moje razpoloženje nihalo. Če bi rekla, da sem v vseh uživala, bi lagala. Kar nekajkrat sem si zavoljo razmer v stanovanju pripravila trenažer… In večkrat rekla: ‘Samo da gre še to mimo…’

V sredo pred tekmo sva se z Aleksejem odločila, da slediva kratki strategiji praznjenja glikogenskih zalog. Spomnim se, da sva bila že pozna, čakal pa me je še trening pred vadbami. Brez zajtrka in kosila na daljši trening se ni tako lahko odpraviti, sploh če sumiš, da te bo najbrž spet pral dež…

Vesela sem, da smo imeli reprezentanti možnost popolnega počitka dva dni pred tekmo. Velik plus za naš odbor. Nastanjeni v hotelu v Bohinjski Bistrici smo večino dneva jedli in počivali ter se vsak po svoje pripravljali na tekmo. V bistvu so ti dnevi precej naporni, ker ne počneš ničesar pametnega, le prestavljaš se od mize na posteljo. Zalagaš se s hrano, ki je po navadi sploh ne ješ, ali pa zelo malo, tako da imaš na koncu še slabo vest. Ampak da bi najin načrt deloval, je bilo treba čez to.

V petek popoldne smo se reprezentantje z vlakom peljali v Podbrdo na otvoritev prvenstva. Če do takrat nisem imela občutka, da gre zares, je bila predstavitev držav zagotovo ta trenutek. Za tekača pomembna stvar – biti del tega. Res je lep občutek.

Še zadnja porcija ‘pašte’, potem pa odhod v hotel, še zadnje priprave in kratko spanje, preden nas budilke ob 5h vržejo pokonci. Tuhtam in potem s kremo namažem gleženj – za vsak slučaj.

Dan, ki smo ga vsi čakali je napočil. Pogled skozi velika balkonska vrata je dal slutiti, da se obeta odličen dan, brez oblakov, brez sopare. Obiski stranišč so se začeli že pred zajtrkom. Pojem, se oblečem, si pripravim vse potrebno, po Aleksejevem nasvetu še enkrat namažem oba gležnja in popijem Nalgesin. Spet čutim peto. Preberem preostali Aleksejev sonet in zato podzavestno vem, da bo vse v redu. Če ima kaj boleti – jaz pridem čez to tekmo, če je treba po vseh štirih!

Vzdušje med našimi reprezentanti je dobro – imamo nekaj punc in fantov, ki jim humor ni tuj. Na prizorišču smo zvezde in totalne face. Vsi nas slikajo in želijo srečno na progi. Številni znani obrazi, ki bodo že čez nekaj minut grizli v iste klance, drugi nas pozdravijo na štartu, potem pa jih ponovno srečamo nekje na progi… Vzdušje je super, med sabo si stisnemo roko in objamemo, vsak že z mislijo, da se čez par ur snidemo na cilju.

Reprezentanti se pred ostalimi podamo na 42 km dolgo pot. Tekaški klanec že loči več skupinic.Nadzorujem utrip, noge in situacijo okoli sebe. Začelo se je! Graparji tako navijajo, da se kar moramo smejati zraven. Tečem svoj tempo in pred sabo vidim Ajdo. Kar nekaj časa tečem za njo in ko jo prehitim, ni slišati najbolje, pa vendar obe borbava dalje. Dohiti me prvi moški z ‘open race-a’ in mi nekaj govori o vmesnih časih na Kobli ter kako hitro naj grem… Sešteva, meni pa ni nič jasno, kaj mi želi povedati. Vesela sem, ko me prehiti in nadaljujem svoje monologe. Začne se nekoliko bolj razgiban del, kjer poskušam iti mimo Italijanke, ki nikakor ne da prostora. Na poti proti Črni prsti grem mimo še ene tekmovalke in te punce pustim za sabo v zadnjih serpentinah. Počutim se dobro, pravi čas sem začela z geli – moj prvi cilj je dosežen. Sledi spust, na katerem sledim dolgonogi Kanadčanki. Ob vznožju mi jo uspe prehiteti, vendar se v razgibanem nadaljevanju neprestano izmenjujeva. Takrat nama prvič povedo, da sva sedma in osma tekmovalka.

Vem, da je pred mano težji del, ki je razgiban in ga ne poznam več dobro. Izmenjam nekaj besed s Kanadčanko, ki je na sredini razdalje v nekako podobnem stanju kot jaz. Imava še dobre noge, njej gre bolje v klanec, meni bolje navzdol.

Na Stržišču se razveselim znanih obrazov – kar nekaj tekačev, med njimi pa me tudi Aleksej v kolesarskem dresu čaka s kofeinskim napitkom in zalogo gelov. Naredim požirek, si zatlačim gel pod hlačnice in nadaljujem. Vem, da ga kmalu spet srečam na Znojilah. Do tam se pot kar nekoliko vleče – ni konca tega razgibanega dela. Na naslednji okrepčevalnici zame spet navijajo znani obrazi in Aleksej spet skrbi za zaloge. Kot na vseh okrepčevalnicah tudi tukaj naredim požirek izotonične pijače in se polijem z vodo po glavi. Končno nadaljujem v spust, dvignem roke in pozdravljam navijače, sicer pa se psihično že močno pripravljam na pravi začetek tekme. Pri spusti v Hudajužno sva s Kanadčanko še vedno skupaj, dohitita pa naju, če se prav spomnim, še dve tekmovalki. Spet je tu Aleksej in še ogromno ljudi, ki jih pozdravim. Edvin Kosovelj me spodbuja in navrže, da je v igri ekipna kolajna. Pred mano pa je še cel Porezen. Hitro naredim plan, da na naslednji okrepčevalnici vzamem nov gel, da ne bo kaj narobe. V hrib zagrizem v pohodnem koraku in se čudim tekmovalkam pred mano, ki so se v začetni zelo strmi del podale v tekaškem koraku. Pri sebi vem, da je to slaba odločitev in zaupam svojim izkušnjam ter izkoristim prednost poznavanja domačega terena. Čeprav se oddaljujejo, tu še nič ni odločeno. Hodim, če je možno, malo potečem, sicer pa pričakujem nenavadne občutke v stegenskih mišicah. Takoj, ko se malo postavim pokonci me stisne čudna bolečina na notranji strani stegen, ki dela moje noge lesene in iznad moje kontrole. Pridem do okrepčevalnice, kjer je zelo veselo, vem pa, da me v naslednjih 15, 20 minutah pričakuje najstrmejši klanec. To zelo lepo upesni ZZ Topka nekje na sredi tega klanca, ko se tekmovalci po vseh štirih borimo, da ostanemo na progi in da nas sila težnosti ne povleče nazaj k tisti okrepčevalnici…

‘Čista jeba,

to je čista jeba,

ko je Durnik čisto blizu,

pa še daleč je do njega…’

Ne gledam ne levo ne desno, ampak kontroliram noge, da ciljajo na stopnico in ne pod njo. Grabim za napeto vrv in pričakujem konec Durnika… Moja energija je usmerjena samo v to, kako čim prej dokončam to dirko. Zato se zelo redko oziram k navijačem – ne zamerite! Tukaj mi Kanadčanka da prostor, da jo prehitim – ravno tako grem mimo še ene tekmovalke. Plačali sta davek za prehiter začetek na Durnik. ‘Jes’, si mislim, dobro sem to izpeljala. samo še zadnji del je treba zdržati. Pridem do Durnika in vprašam, če je to Durnik II. ‘Ni, fak, še je treba naprej.’ Ampak sedaj je pot tudi tekaška in spet dohitim novo tekmovalko. Kar nekaj časa jo zasedujem – tudi ona je pri koncu z močmi, mene pa hočejo zgrabiti krči. Celo malo navzdol gre proga, pa spet gor. Nestrpno pričakujem, da se odpre travnati predel in pogled na vrh. Dočakam ga in spet uberem pohodni korak. Utrujenost me prisili, da upočasnim. Tukaj izgubim nekaj. Veliko ljudi je tukaj, vendar gledam samo naprej ali pod svoje noge, da se kam ne zapletem. Veliko vas je, desno od mene na hribu. Šibam dalje, spet se nekoliko poravna. Slišim vesele glasove pri koči. Tu sta moja starša, celo moja mati teče z mano, tata pa me sprašuje po počutju. Super sem, pred mano je le še spust z enim majhnim klancem. Upam, da ga zdržim.

Tečem sama, ne prav hitro, vendar nočem tvegati na tehnični podlagi. Malo je ljudi na tem delu, čutim pa že utrujenost. Ne morem spustiti, kot bi želela. Od nekod se vzame tekmovalka Južne Afrike in gre mimo mene. V klancu sva še skupaj, nato mi pobegne. Malo kasneje dohitim tekmovalko, ki teče kakšnih 50 metrov pred mano. Par ovinkov je še do cilja, sem na deveti poziciji, vendar ne morem toliko spustiti, da bi prehitela tisto pred sabo. V glavi že imam deseterico in vseeno mi je, ali jo prehitim ali ne. Avstrijski trener mi zagotavlja, da za mano ni nobene tekmovalke . Šibam dalje, sem tik pred ciljem, ko zaslišim nekoga za sabo. V kotičku očesa zagledam Italijanko, spustim se v šprint z njo, vendar me zaustavijo zadnje lože. Ona izkoristi to možnost in v cilj priteče 4 sekunde pred mano. Jaz sem za pol trenutka slabe volje, komaj se zaustavim v šprintu. V cilju me čaka Aleksej, najino veselje je nepopisno.

Tekma je popolna. Veselje nadomesti utrujenost, stiski rok in objemi so iskreni. Čestitam Luciji za vrhunsko 3. mesto ter ostalim Slovencem, ki so v cilju. Sezujem Icebuge – stanje na nohtih ni najboljše, vendar me to ne skrbi. Kot večina tekačev pred menoj se tudi jaz osvežim v hladnem potoku, ki sem ga sanjala že na polovici tekme. En napačen gib in v stopalih me zagrabi krč…

Gorski maraton štirih občin je zagotovo ekstremna preizkušnja. Lotiti se je je treba z velikim spoštovanjem. Za dober rezultat ne delaš eno leto, niti dve ali tri – da se ti vse ‘poklopi’, izkušnje nabiraš več sezon. Ultramaratoni me trenutno ne zanimajo. Maraton je edina daljša preizkušnja, ki me mika in v kateri želim premakniti svoje meje. Čeprav je po eni strani dolga tekma, imaš kot tekač še vedno vse niti predvsem v svojih rokah. Je preizkus tvojega telesnega in psihičnega stanja, drugi dejavniki tukaj nimajo tako močnega vpliva kot na daljših preizkušnjah.

Izjemno ponosna sem na ta dosežek, ki je trenutno tudi moja najboljša uvrstitev na velikih tekmovanjih. Ta rezultat ima še toliko večjo vrednost, ker vem, da sem vanj vložila veliko dela, dosegla sem ga na pošten in zdrav način. Tudi medalja ekipnega drugega mesta si bo zaslužila posebno mesto.

Izkupiček tekme: končni čas 4:40:47 – po primerjavi vmesnih časov z ostalimi konkurentkami smo nekatere precej izenačene, kar je jasno tudi v končni razvrstitvi – v eni minuti smo v cilj prišle 4 dekleta. Sicer pa zame to pomeni 2.mesto na državnem prvenstvu, 10. mesto in ekipno 2. mesto na svetovnem prvenstvu v gorskem maratonu.

Ob tem bi se želela zahvaliti družini, prijateljem, vadečim na naših skupnih tekih in vadbah, Anžetu in trgovini Amfibija, Salming Sloveniji, Northforce Sloveniji, odboru za gorske teke, zlasti organizatorju tekme Jožkotu Dakskoblerju in njegovi ekipi, reprezentantom in sotekačicam Luciji Krkoč, Ani Čufer, Ajdi Radinja ter Sari Jaklič. Hvala vsem, ki ste mi poslali sms, drugo sporočilo ali komentar, pred ali po tekmi, vsem, ki ste navijali ob progi – hvala za super vzdušje. Ne nazadnje največji HVALA Alekseju, ki vedno v moj uspeh verjame še prej in bolj kot jaz sama. Fotografije: A. Dolinšek, S. E. Albertsen, M. Močnik, J. Jankovski, Ljudstvo tekačev