Čeprav sva letos precej zasedena (zlasti Aleksej), sva se vseeno odločila, da organizirava poletne kolesarske priprave v francoskih Alpah. Osebno lahko rečem, da mi niti malo ni žal. V tednu dni sem se kljub napornem urniku spočila, vse skupaj pa mi je dalo tudi nek nov zagon.

Glede na to, da se o Grintovcu nisem kaj preveč razpisala, to ne pomeni, da sem bila razočarana. Tekma se je iztekla nekako po pričakovanjih in seveda sem bila vesela uvrstitve, rezultata pa nekoliko manj. Je bil pač odraz trenutne forme. Za naprej sem se ravnala bolj po občutku in niti slučajno se nisem želela omejiti s strogim planom treninga. Čeprav je moja običajna tekmovalnost v poletni sezoni nekoliko uplahnila, se s tem nisem posebej obremenjevala, ker sem mnenja, da bi na silo še težje kaj dosegla. Zato si tudi za Francijo nisem zastavila plana, ker bi bilo, iz izkušenj s Kanarskih otokov, to preveč obremenjujoče. Da bo treninga veliko, je bilo jasno, poleg tega pa je sprememba okolja doprinesla k motivaciji. Želela sem si tudi kaj peš v hribe in tudi za to se je našlo nekaj časa. Vse skupaj se je izteklo nad pričakovanji.

Začetek naših priprav je zaznamovalo oblačno in deževno vreme, vendar si je kljub vsemu vsak našel nekaj kilometrov na kolesu ali peš v bližini, kjer smo bili nastanjeni. Takoj, ko je postala napoved stabilnejša, je sledil vzpon na Col d’Izoard. Ta klanec sem vozila že lani, tako da sva se tokrat z Aleksejem menjavala na kolesu in v spremljevalnem vozilu. Ker je bila to moja prva izkušnja, voziti za skupino, sem bila precej živčna – naloga še zdaleč ni enostavna in veliko lažje se je le peljati na kolesu. Treba je slediti ‘tracku’, paziti na vožnjo, se koordinirati z ostalimi vodji, upravljati z več ‘strojčki’ – skratka, treba je le imeti nekaj prakse. Glede na to, da je Alekseja čakala 1200 km dolga preizkušnja Paris-Brest-Paris, je kolesarsko vodenje prepustil tudi meni, sam pa prevzel koordinacijo iz spremljevalnega vozila. Jaz tudi nisem imela nič proti, saj sem si želela odpeljati obe daljši vožnji čez znamenite prelaze.

Obetalo se je lepo vreme, kar smo v torek izkoristili za 130 km dolgo vožnjo s prelaza Lautaret prek Galibierja in nato prek Telegrafa ter najdaljšega klanca v moji kolesarski karieri – Col de la Croix de Fer, zopet v dolino in v zadnji vzpon – Alpe d’huez.

Zagotovo težka tura z okrog 3600 višinskimi metri se je zame začela precej dobro. Galibier sem spoznala že lani, poleg tega pa je to precej kratek in lahek vzpon, sploh ko so noge še sveže. Z vrha je sledil dolg spust v enega izmed rajev na Zemlji, pa ne pretiravam. Ta del je zelo težko opisati z besedami, treba ga je enostavno videti! Skratka, razsežnosti Alp človeku vzamejo sapo. Naprej je sledil skoraj neopazen vzpon na Telegraf, nato spet daljši spust, nekoliko ravnine in zame začetek najtežjega vzpona na Col de la Croix de Fer. Že res, da je dolg okrog 28 km, s sicer tudi nekaj vmesnimi predahi s spusti in ravninami, vendar ga je potrebno odvoziti premišljeno. Moja napaka je bila, da nisem skrbela za reden vnos energije. Nekje na polovici sem dohitela fante in peljala z njimi, z odličnim počutjem. Zadnjih 15 km pa se mi je zazdelo, da bi bilo treba nekaj pojesti, ker bom z vsakim trenutkom treščila v zid. Moja predvidevanja so se začela uresničevati še preden sem dosegla spremljevalno vozilo, tako da je bil moj klanec že zapečaten. Nadaljevala sem sama, v počasnejšem tempu in čakala, da bo Coca Cola začela delovati. Poleg tega se je začela psihološka muka, kajti odprl se je pogled na serpentine, ki so se mi vsekakor zdele daljše od 8 km, kolikor je pisalo na tablicah ob cesti. Iztrošena sem se nakako vlekla naprej… Bilo je težko, zlasti strmejši vzpon skozi zadnjo vas. Vsaj 5 kriz sem imela na tej poti, kar na jok mi je šlo, priznam, in tuhtala sem že, ali naj stopim s kolesa ali pokličem, da me pridejo naložit. Kakorkoli, sladkor je vendar sedel na pravo mesto in tudi jaz sem se privlekla na vrh. Tam sem zbasala vase, kolikor je bilo le mogoče in čeprav je bila misel, da z Aleksejem menjava vlogi, mikavna, sem s svojo bikovsko trmo presodila, da lahko pridem k sebi in odpeljem še en vzpon.

Odločitev je bila prava. Opoldansko sonce je postajalo močnejše in zadnjo ravnino smo kar ‘švicali’. Vožnja v skupini je hitro minila. Sledil je še zadnji postanek pred vzponom in vsak zase je zagrizel v začetni dokaj strm klanec. Spremljati Tour d’France po televiziji ali biti v živo na isti cesti je povsem druga predstava. Moje noge pa so bile spet dobre in v ‘jokerju’ se je dalo dobro peljati. Sonce je bilo neizprosno, senca pa na drugi strani ceste. Glede na to, da gre za enega legendarnih prelazov, ni čudno, da privablja množice kolesarjev in tudi tisti dan se je vsak posebej boril s serpentinami. Gledano z vidika lepote okolice pa ni ta vzpon nič posebnega. Šlo mi je dobro in Alekseju sem po radijski postaji rekla, da mi morda vendarle uspe. In čeprav sta se zadnja dva kilometra pošteno vlekla, sem po skupaj 7 ur vožnje dosegla ciljno črto tudi jaz. Slava klancem! Zagotovo moment v karieri vsakega kolesarja.

Sledil je dan z lažjo vožnjo in kopanjem v jezeru, zame pa lažji tek v dolini. Že naslednji dan pa je bilo treba izkoristiti lepo vreme za drugo daljšo vožnjo. Začeli smo jo z ravninsko vožnjo in kratkim vzponom na Col d’Echelle ter zelo dolgim spustom z nekaj ravnine do italijanske Suse. Od tu dalje smo sledili strmi in ozki asfaltni cesti skozi manjšo vas, kmalu pa se je cestica nekoliko poravnala in zavila v gozd, v zavetju katerega smo vozili kar lep čas. Vzpon na Colle delle Finestre je izredno lep, miren in ravno prav strm klanec z nešteto serpentinami – vsekakor posebno doživetje! Na levi se je nad gozdom odprl pogled na dobrih 3500 metrov visok vrh Rocciamellone – cilj tekme Red Bull K3, katere sem se imela namen udeležiti. Zares epski prizori, kljub temu, da so se okrog vrha ves čas ovijali oblaki. Počutila sem se odlično in čas je hitreje mineval v družbi našega ‘crewa’ prek radijskih postaj. Še sveža in bistra studenčnica in zapeljali smo na okrog 7 km dolg odsek makadamske ceste. Glede na to, da je letos italijanski Giro peljal tudi po tej cesti, je bila le-ta dobro utrjena, tako da se je dalo s cestnim kolesom čisto lepo peljati, le kakšen ovinek je bilo treba malo hitreje zavrteti. Moj strah pred vožjo po makadamu je bil povsem odveč. Klanca še ni bilo konec, vendar je čas hitro mineval, kajti odpirali so se čudoviti razgledi. Ni lepšega kot voziti po mirnih cestah brez prometa in izpušnih plinov! Še par serpentin in vrh! Ter pogled na še en raj. Zopet spust in nato le še lažji vzpon na Sestriere, kjer pa je nebo že kazalo zobe. Zares zadnji spust smo previdneje speljali po že spolzkih ovinkih in po dobrih 120km sta nam spremljevalni vozili prišli še kako prav.

Petek je bil zadnji dan za športno udejstvovanje in glede na nestabilno napoved se je vsak odločil, kam ga bodo odnesla kolesa ali noge. Jaz sem dopoldne izkoristila za obisk gora v družbi Vasje, našega člana ekipe. Čeprav sem po tej poti tekla že lani, mi ni bilo težko še enkrat, poleg tega pa je v družbi drugače. Kljub oblakom sva zavetišče Refuge de Pelvoux dosegla ob modrini neba, le oblaki so se vozili sem in tja ter občasno zakrivali neverjetne razglede. Ker se nama nikamor ni mudilo, sva posedela ob koči, ko naju je presenetil skoraj udomačen svizec, ki je v hipu postal zvezda in si še enkrat več zaslužil pol ure slave. Potem pa sva se z Vasjo odločila, da greva še nekoliko višje, proti ledeniku. Čeprav sva malo zgrešila pot, sva dosegla konec pešpoti – od tu dalje bi bilo potrebno plezati. Le malo je zmanjkalo do 3000 metrov višine… Človeka pa kar grabi, da bi šel naprej. Zaključek je bil deževen, a kljub vsemu je bil dan izkoriščen.

Če ste se prebili do konca in vas je zamikalo, da bi se tudi sami podali po teh cestah in poteh, se nam lahko pridružite tudi drugo leto. Če ste ljubitelj gora in klancev ter vsaj malo tistega pravega kolesarja, je obisk Alp ti. ‘must go’. Večkrat sem se vprašala, ali je sploh možno odkriti vse te čudovite razglede… In če je, potem si v naslednjem življenju želim nomadskega življenja – lahko le s povprečnim kolesom in opremo, malo denarja, vendar veliko časa in nezahtevnimi željami – ter doseči vse te cilje. Da, tudi takšne ‘boeme’ srečaš na poti… In veste kaj, čisto nič jim ne manjka.

Rada bi se zahvalila ostalima dvema članoma naše ekipe – idejnemu vodji Alekseju za vso energijo in desni roki Vasji, ki je med drugim poskrbel tudi za te dih jemajoče fotografije. Upam, da v tem duhu nadaljujemo naprej!

Čeprav se je moja sezona obrnila drugače od načrtov, mi ni čisto nič žal. Do konca je ostalo še nekaj tekem, vendar se jih veselim brez tistih napetih pričakovanj. Tudi kovčkov še nisem pospravila – že čez dva tedna se bom na Švedskem udeležila tekaške prireditve Icebug Xperience. Že sedaj se za to priložnost zahvaljujem ekipi Amfibije iz Ljubljane. (Fotografije: V.Bočko, osebni arhiv)