Spodobi se in pravično je, da zapišem, kaj se je dogajalo v zadnjih dveh tednih. Po tekem prostem vikendu je nedelja minila sspoznavanjem osnov SUP-anja. Kljub slabemu vremenu, je bilo veslanje zelo sproščujoče in dobra poteza med naporno tekmovalno sezono. Priporočam, če si želite aktivne sprostitve!

Potem je sledil teden uspešno opravljenih intenzivnih treningov, vseeno pa sem želela zaključiti s tekmo na domačem terenu. Vsekakor si gorski tek na Angelsko goro mimo Otliškega okna zasluži vse pohvale, saj je po mojem mnenju poleg teka na Malo goro to ena izmed bolj srčnih prireditev. Čisto vse je potekalo, tako kot je treba. Imeli smo celo nekaj kulturnega programa, že naslednji dan polno galerijo slik, skratka – dobra organizacija in lepa tekma. Še posebej sem bila zadovoljna s svojim nastopom. Na štartu sem sotekačici Ani rekla, da morava vsekakor popraviti najboljši čas proge. Dobro razpoloženje po prvih nekaj sto metrih je pomenilo, da bo tekma vsekakor hitra. Tako je tudi bilo in najboljši ženski čas je bil popravljen. Sonce, ki se je pokazalo po koncu prireditve, sem izkoristila še za spust proti domu. Že dolgo nisem trenirala doma, tako da mi je bilo prav v užitek.

Zadnji dnevi so minili predvsem v znamenju ponovne vrnitve v telovadnico in med vadeče. Tudi zaradi tega je bil teden bolj stresen; slabo vreme in nekaj utrujenosti se je poznalo tudi na treningih. Vsekakor nisem želela pretiravati, saj me je konec tedna čakala še dirka na Vršič. Tudi petek pred tekmo sem bila na nogah, več kot bi smela. Žal pride tako… Sem bila pa vseeno v pričakovanju, saj naj bi se končno obetal en dan z malo več sonca. Ko bi le bilo res, a na Gorenjskem je bilo sonce včeraj le nad oblaki. Kljub ‘zanimivim’ pogledom mimoidočih in kolesarjev na naše ogrevanje na trenažerjih, vsekakor priporočam ta način priprave na dirko. Vsekakor elegantna rešitev, da se izognete prometni cesti.

Štartati ne bi mogla bolje, saj je ostalo še nekaj prostora v prvih vrstah. Kljub vsemu me je po ravnini prehitelo ogromno kolesarjev. Nič mi ni bilo jasno, kako se lahko peljejo tako hitro, kljub vsemu, da tudi jaz na vso moč pritiskam na pedala. Vsaj tako se mi je zdelo. Poleg tega nas je od štarta dalje pral dež, čeprav se na to nisem ozirala. Bolj sem se ukvarjala s sabo in z dejstvom, da imam že na začetku prekleto težke noge. K sreči se je začel klanec, kar mi je vsekakor bolj ustrezalo in tudi jaz sem začela prehitevati, ne samo drugi mene. To me je vsaj malo potolažilo. Čeprav so se noge upirale in moj utrip nikakor ni prešel v moje običajno tekmovalno območje, sem vrtela, kolikor se je dalo. Pred sabo sem do približno polovice vzpona pred sabo gledala kolesarko, ki se ji nikakor nisem uspela približati. Nekje v zadnji četrtini sva nekaj časa vozili vštric, pred sabo pa že videli še eno tekmovalko. ‘Ni kaj, Jana, ti dve boš pa že še strla!’, sem si rekla in odpeljala mimo obeh. Vedno bolj sem pogledovala na števec in številke so šle tako počasi… Vleklo se mi je, a k sreči sem imela dovolj drugega dela z izogibanjem luknjam na cesti in previdnejši vožnji skozi z granitnimi kockami tlakovane serpentine. Čeprav sem imela tokrat lažje prestave, sem pogrešala še kakšnega ‘jokerja’ več. Res mi je bilo težko, kljub vsem klancem, ki sem jih prevozila letos… Pa Vršič ni med najstrmejšimi… Tako da se z rezultatom sploh več nisem ukvarjala… Na cilju sem bila tako vesela, da je konec. Tudi Alekseju je šlo pod pričakovanji, vendar na to po tekmi vsekakor gledava pozitivno in kot eno izkušnjo več. Sledil je mukotrpen spust v dolino s stiskanjem zavor na splozkem terenu, ki vsekakor bolj spominja na kakšen rimski mozaik kot na cesto, nato pa še razglasitev rezultatov. Skupno sem tako pristala na 5. mestu med ženskami in 2. med članicami. Vesela sem, da sem tako lahko čestitala tudi Lauri Šimenc, ki je v letošnji sezoni pokazala zares izjemne nastope.

Tako so se bolj ali manj zaključile priprave na svetovno prvenstvo prihodnjo nedeljo. V načrtu imam opraviti še dva težja treninga, preostali prosti čas pa nameniti predvsem počitku. Vsekakor se Italije zelo veselim. Toskana mi je zelo všeč in nadejam se tudi kaj več sonca in prijetnejših temperatur. Tudi motivacije in boljšega razpoloženja bo več. Od samega tekmovanja pričakujem predvsem novo izkušnjo. Z uvrstitvijo se ne obremenjujem. Konkurence bolj ali manj ne poznam, vseeno pa bom odtekla po najboljših močeh ter se poskušala uvrstiti med prvo polovico. (Fotografije: osebni arhiv, T. Vidmar, Prijavim.se)