Vsak konec je tudi nov začetek, pravijo. Leto gre proti koncu, sezona se začenja. Decembra se spet vrnem na ustaljen urnik in treningi so spet bolj ali manj na sporedu vsak dan. Lepo je spet začeti.

November mi je bil vedno tisti nepotreben mesec v letu, letos pa je bil kar lep. Imeli smo nekaj več lepega vremena in neobičajno visoke temperature so vabile na daljše teke. Nisem si dala miru, tako da se je čez teden nabralo kar nekaj ur aktivnosti. Tako kot sem komaj čakala, da bo s tekmami konec, tako hitro sem jih tudi pogrešala. Za tek sem si kar vzela čas, v bistvu več, kot bi bilo dobro.

Prehodno obdobje vedno izkoristim tudi za druge aktivnosti, za katere čez leto ni časa. Na hitro o tem, kaj sem počela v tem času:

Letos sem po dolgem času spet obulka plezalke. Po prvem obisku sem bila najbolj vesela dejstva, da tiščanje plezalk ni nevzdržno. Super družba, novi problemi, ‘šlatanje’ nemogočih oprimkov in razbolele roke in hrbet so v tem času dobrodošli. Zares uživam in verjamem, da bom v tekaški pavzi toliko več plezala, da nadoknadim vse te občutke.

Po tistem nesrečnem padcu sem zunaj kolesarila samo še enkrat ali dvakrat. Priznam, ob nižjih temperaturah mi kolo ni več privlačno. Že sama priprava je zamudna in preden si človek obleče in obuje vse tiste tesne zadeve in ko je končno pripravljen in že skoraj na kolesu, ugotovi, da je nekaj pozabil… Grem vseeno raje teč, čeprav je hladneje. Nimam pa težav z vadbo na trenažerju, ki pride prav ob dežju.

Zaradi zdravstvenih težav, ki so se vlekle še do par dni nazaj, sem bila prisiljena odležati zame skrajno preveč časa. Ampak izgleda, da je to edini način, da sem si dala mir. Stanje se izboljšuje, tako da prihodnji teden začnem s polno paro.

Sicer pa je sezona 2015 bolj ali manj začrtana. Čeprav se je težko upreti, sem si za letos zamislila manj tekem kot ponavadi. Nekaj lokacij je že poznanih, nekaj pa bo tudi novih tekem. Kljub temu, da bo v prihajajočem tekmovalnem obdobju nekaj novih prizorišč za tekme Slovenskega pokala, se bom osredotočila predvsem na tri ali štiri. Pohvale odboru za izbor – mislim, da bo zanimivo! V prvem delu sezone se bom tako posvetila pripravi na čim boljši nastop na izbirni tekmi za evropsko prvenstvo (Ratitovec) ter nato pripravi (upam) tudi na samo prvenstvo. Lokacija je precej mamljiva – Madeira, sicer pa zaenkrat še ni informacij o specifiki te tekme. Junij in julij bosta tako precej pestra meseca. V tem obdobju planiram 3 vertikale v tujini. Eden izmed njih bo že preizkušen – Canazei. Letos želim tam tekmovati v obeh disciplinah, tudi Skyrace-u. Konec meseca pa se zopet vidimo na Grintovcu, seveda grem na boljši čas.

Avgusta bo nekaj časa za počitek in priprave na drugi del sezone. Septembra je ponudbe veliko, zato se bom odločila sproti. V oktobru se vračam v Limone sul Garda, na vertikal in Skyrace. V tem pokalu želim izboljšati lanskoletno skupno uvrstitev in izboljšati čase na že poznanih tekmah.

Vsekakor je velika novica ta, da se vračam na klasični polmaraton. Pa ne za dolgo, da ne bo pomote! Svoj prvi polmaraton sem odtekla v Ljubljani, 10 let nazaj, s časom 1 ure in slabih 48 minut. Potem sem odtekla še 4, zadnjega leta 2010, ko naj bi padla ‘magična meja’ ura in 30 minut. Ta cilj sem zgrešila za dobre pol minute. Na izboljšanje sem sicer računala še v Palmanovi, ampak tudi tam se mi ni izšlo. Tokrat spet sprejemam izziv, ker je že skrajni čas, da pade ta mejnik. Veliki dan bo 1. marca na Posoškem malem maratonu! ‘Zajci’, se priporočam, da mi boste narekovali tempo!

Upam, da greste v nove zmage tudi vi. Hvala vsem za podporo! (Fotografije: osebni arhiv)