Zgodaj jeseni je na gorsko tekaški sceni še vedno pestro. Za vikend se je kar težko odločiti, katere tekme se udeležiti, saj je izbira res velika. No, sama sem izbrala tekmi vertical kilometer. Lahko bi rekli, da je to ‘disciplina’, kajti tekmovanje ima zgotovo posebne karakteristike, ki jo ločijo od ostalih tekem navkreber. Mednarodna zveza Skyrunning opredeljuje, da se mora tekmovalec povzpeti za 1000 višinskih metrov v manj kot 5 kilometrih razdalje. Glede na pravila je tako kar težko najti primeren teren za organizacijo takšne tekme. Kljub temu imamo tudi v Sloveniji dve takšni vertikali. Minulo nedeljo je bil premierno izveden Čaven, včeraj pa že tretjič Storžič Vertical Km. Vertikali veljajo za ekstremna tekmovanja; v višino lahko ‘merijo’ 1, 2 ali celo 3 kilometre!

Glede na to, da mi je teren pod in na Čavnu zelo domač, te tekme enostavno nisem mogla izpustiti. Po svetovnem prvenstvu sem se želela predvsem psihofizično spočiti in do vertikala sem opravila samo en trening, dolgo vožnjo na kolesu. Noge sem imela spočite in približno polovico tekme sem odtekla in še obdržala stik s prvo skupino moških. Na progi je bilo veliko znanih obrazov in njihovega spodbujanja, tako da so noge še lažje stekle, čeprav je bilo predvsem v spodnji polovici precej blatno in spolzko. Drugi del je postal strmejši in nekoliko bolj tehnično zahteven, zadnjih 500 metrov pred ciljem pa se je spet dalo teči. Želela sem si zmagati na domači tekmi in to mi je tudi uspelo, z dobrima dvema minutama prednosti pred Mihaelo Tušar. Med moškimi je z veliko prednostjo zmagal Simon Alič. Sosedje Italijani, čeprav so napovedovali dobre rezultate, se mu niso uspeli približati.

Če povzamem – za prvič z odliko izpeljana tekma, dobra organizacija, okusni in uporabni štartni paketi… Na cilju je vladalo dobro vzdušje, delček je prispevala tudi že omenjena Mihaela, ki je praznovala rojstni dan ter vse prisotne pogostila s sladkimi dobrotami. Skratka – kot je na vrhu povedal župan, ta tek se bo obdržal in o tem sploh ni dvoma.

Če je bil Čaven s svojimi dobrimi štirimi kilometri razdalje bolj položen vertikal, to vsekakor ne velja za Storžič. Tu je bila razdalja pol krajša (višincev sicer nekaj metrov manj). Če primerjam z vertikalom v Canazeiu, so bile karakteristike podobne, je pa bil glede na teren to bolj zahteven vzpon, v zgornjem delu precej tehničen. V Canazeiu je bil vzpon konstanten in zato tudi ritem bolj tekoč. Storžič pa je tipično gorski – tu so naporne menjave ritma, stopanje čez strme skalnate prehode in izpostavljene predele. Za dober rezultat je vsekakor potrebno ‘naštudirati’ zgornjo polovico. Osebno mi je bil težji Canazei, ker je bil mogoče tudi psihično bolj zahteven zaradi hude strmine, ki si jo ves čas gledal pred sabo.

Na Storžič sem tekmovala že lani, vendar se mi zaradi utrujenosti tik po višinskih pripravah tekma ni izšla. V bistvu mi bo ostala v spominu kot tekma, na kateri sem se počutila popolnoma iztrošeno in brez moči… Letos sem si rekla: ‘Brez milosti!’ Pogoji so bili idealni, tekma je potekala po ustaljeni progi (lani je bil zaradi slabega vremena in megle štart premaknjen nižje, prav tako cilj) – skratka, pred nami je bil ‘tapravi’ vertikal. Kar mi je na tej tekmi še všeč, je to, da je zastavljena kot kronometer. Tekmovalci smo si sledili v razmaku 30 sekund. Zopet sem na cilj prišla kot prva med ženskamii. Na poti sem prehitela vsa ostala dekleta, kar je naneslo na slabih 44 minut. Ženski rekord je tako popravljen za skoraj 5 minut! Kar je bilo slabo, je bilo to, da je bilo na štartu le 8 deklet… Hkrati pa sem vesela, da le imamo tudi nekaj podmladka in da gorski tek postaja zanimiv tudi za zelo mlada dekleta. Cilj na Malem Storžiču je res nekaj posebnega, saj se odpira takšen razgled, da ostane človek brez besed. Trud je brez dvoma poplačan.

Zopet pohvale organizatorju – Nejc Kuhar in ekipa, bili ste super gostitelji! Podobno kot na Čavnu se je organizator tudi tu izkazal z dobrim štartnim paketom, pogostitvijo in praktičnimi nagradami. Tudi rezultati in super foto galerije so bile na voljo takoj po tekmi. Pa naj še kdo reče, da se v ‘kriznih’ časih ne da izpeljati dobre prireditve!

Po dveh uspešnih nastopih se bom v tem tednu osredotočila na še zadnjo pokalno tekmo in hkrati tekmo za svetovni pokal Grand Prix – Šmarno goro. Veselim se še ene hitre tekme z vsemi karakteristikami gorskega teka in letos grem vsekakor na boljši rezultat. Tokrat tudi ne mislim zamuditi končne razglasitve na vrhu – lani sem se namreč prehitro spustila v dolino… Ja, tudi to se zgodi.

Po Šmarni gori pa tečem in tekmujem samo še za svojo dušo. Organizator Učka Verticala me je prijetno presenetil s povabilom in podarjeno štartnino za tekmo konec oktobra. Zagotovo pridem! Še prej pa je na sporedu finalna, nočna tekma Skyrunning Vertical Km na spektakularni lokaciji Limone ob Gardskem jezeru drugi vikend v oktobru… Navijam, da bi se mi izšlo z udeležbo tudi na tej tekmi. Ti vertikali mi postajajo vedno bolj všeč… (Fotografije: osebni arhiv, M. Rekar, Kališče, TK Ajdovščina, D. Bratina)