Rada potujem. S ‘potujem’ mislim na tisto ‘zaresno’ potovanje, ko spakiraš kovčke, greš na letalo in te ni vsaj 14 dni. Ker edino tako pozabiš na stvari doma. In če nimaš vseh novodobnih ‘gadgetov’, tako kot jaz, je odklop od običajnega dneva popoln.

Priprave, ki jih je organiziral Aleksej v sklopu aktivnosti ŠD Ad-venture.si so bile namenjene kolesarjem, moja naloga je bila v bistvu bolj organizacijske narave. Smisel priprav je, da v določenem času treniraš, ješ in počivaš. Vse ostalo je nepotrebno trošenje energije. Če hočeš dobro trenirati, moraš biti optimalno spočit. Moje delo je bila oskrba teh kolesarjev, gospodinjska dela, ter občasna pomoč Alekseju pri izvedbi programa. Skratka – moji načrti za trening so bili podrejeni zgoraj opisanim nalogam.

Če rečem, da je bilo enostavno, bi lagala. Kljub vsemu sem želela tudi jaz imeti nekaj od teh priprav, vendar se vsak dan ni izšlo vse tako, kot sem si zamislila. Kar je bil tudi vzrok za mojo občasno slabo voljo. Seveda, že v začetku si nisem zadala prevelikih ciljev, da potem ne bi bila preveč razočarana. Ker sem ta prvi del sezone posvetila pripravi na polmaraton, bi si v teh dveh tednih želela nadaljevati v tej smeri. Žal pa so bile okoliščine takšne, da planiranje vnaprej ni bilo mogoče. Tako sem se odločila, da bom vseeno tudi jaz domov odnesla nekaj lepih spominov iz teh krajev, bo pa načrtovani trening zaradi tega nekoliko ‘trpel’. Ni mi žal, kajti bila sem manj obremenjena in sproti sem se odločala, ali bom naredila turo s fanti ali bom šla po svoje.

Kdor si predstavlja ‘Kanarce’ z razglednic, torej peščene obale, popolne palme, seveda sonce in ravno prav vzvalovano morje – to vseeno ni to. Prvi teden smo imeli smolo z vremenom. Bilo je oblačno in deževno, posebej v višjih legah tudi vetrovno in zelo mrzlo. Domačini takšnih razmer ne pomnijo 30 let! Z voženj smo se vračali totalno premraženi in tudi po turi se nismo ogreli kar lep čas. K sreči se je v drugem tednu obrnilo na bolje. Zapihal je pravi veter in jutra so razgrnila hribe v ozadju. Moja želja je bila, da bi v tem tednu naredila tudi en daljši trail v hribe, seveda pa ne bi želela zamuditi niti skupne vožnje na vulkan, najvišji vrh Španije, El Teide. Če so fantje v prvem tednu imeli nekaj več smole z razgledi, bi nam v drugem tednu morebiti le uspelo. Zaradi močnega vetra smo se raje usmerjali v hrib, saj smo se na nižinskih turah zaradi sunkov komaj obdržali na kolesu. Nisem najbolj vešča kolesa in vožnja v vetru je bila zame nekaj novega. Lahko bi rekla, da ena izmed bolj norih stvari.

Sicer pa imam tako ali tako raje klance, ti na Tenerifu pa so še posebej lepi, ravno pravšnjega naklona, z lepim asfaltom in malo prometa. Kar je najvažneje, ceste so speljane po vrtoglavih terenih in temu primerni so bili tudi razgledi. Še posebej slikovit je bil vzpon na Masco – pokrajina tam je zares nora. Dolg vzpon od morja gor, v zadnjih 4 kilometrih še posebej ‘napet’. V prihodnje bi si želela tam tudi kaj odteči.

Vožnja na vulkan je prav tako zgodba zase. Pokrajina edinstvena, v živo zares nekaj posebnega. Naši fantje so turi rekli ‘kraljevska’. Zagotovo je ves trud grizenja v klanec poplačan s pogledom na razsežnost in barvitost tega vulkana. Čisto do vrha bi rada enkrat tudi pritekla oz. prihodila. Vendar bi se moralo res vse poklopiti, kajti razmere so tako spremenljive…

O spremenljivosti vremena smo se dodobra prepričali tudi na izletu proti severovzhodu otoka. Takoj ko smo se dvignili od obale, smo se dvignili med oblake. Tudi rastje je bilo drugačno in zdelo se nam je, da smo v tropskem gozdu. Ovinkasta cesta nas je peljala na severno stran otoka. Tukaj je obala čisto drugačna od južne. Morje buta in se peni ob visoko skalovje, obala je polna čeri. Skratka, veliko bolj divje, a zato nič manj slikovito. Naslednjič bo to zagotovo lepa kolesarska tura, na moje veliko veselje pa tudi trail varianta po označeni stezici, ki je speljana strmo v hrib. Skratka, še je materiala.

Krajše tekaške treninge sem ponavadi delala v okolici vile, kjer smo bili nastanjeni. Slabo je bilo to, da terena nisem dobro poznala in le redko se mi je nasmehnila sreča, da sem zadela kakšno lepo stezico (ki pa se je nekje slepo končala). Sicer sem tekla ob glavni cesti, ki tudi ni bila preveč prometna. Seveda vse bolj ali manj v klanec.

Tako kot za počitek, tudi za turizem ni ostalo prav veliko časa. Kljub vsemu me je očaralo bližnje obalno mestece El Medano, surferska oaza s tipičnim špansko-boemskim pridihom, trgovinicami z meni ljubo ‘šaro’, očarljivim sončnim zahodom in odličnim sladoledom. Zlahka bi se (vsaj za nekaj časa) znašla v tistem okolju…

In še epilog tej zgodbi – čeprav to niso bile moje priprave, sem v teh dveh tednih kar je bilo le mogoče veliko delala in še nadgradila, kar je bilo začeto lani decembra. Kljub temu, da nisem najbolj zadovoljna s potekom zadnjih treningov, se počutim dobro pripravljena za prihajajoči dve tekmi. V tem tednu ne mislim več pretirano trošiti energije – v bistvu bi si želela, da bi me kakšen sončni žarek nekoliko ‘zaktiviral’. Počitek mi bo dobro del.

In še čisto za konec – res priporočam (športni) dopust na otoku. Tako zanimiv je kot ugotavljanje ‘njegovega’ spola. Po brskanju po spletu nam je nakako le uspelo ugotoviti, da gre za ’tisti’ Tenerife, samostalnik moškega spola. Tako da, punce (in fantje), Tenerife vas zagotovo ne bo razočaral! (Fotografije: osebni arhiv, Miha J.)