Dan je bil vsekakor meni naklonjen, le da tega zjutraj še nisem vedela. Že včeraj smo se sumničavo ozirali v  nebo (tako kot že skoraj celo poletje) in tuhtali, kako (če bo) jutri izpeljana tekma na Grintovec. Skoraj prepričana sem bila, da vrha danes ne bomo videli in da bo cilj na Kokrskem sedlu, česar se nisem prav posebej veselila. Želela sem s tekmovati v polni razdalji, saj mi je tekma ena izmed lepših gorskih zato ji ni prav nič pretirano nadeti zraven še ‘kraljevska’.

Sivo vreme zgodaj zjutraj ni obetalo preveč. Vremenska slika pa tudi ni kazala kakšnega posebnega dežnega oblaka na vidiku. Tekma bo, o tem ni dvoma, tudi trema je naraščala – z vsakim obiskom wc-ja je bilo treba glavo pripraviti na dokaj dolg klanec. Ampak bila sem pripravljena – cilj je bil že zadan, spočila sem se, sedaj je bilo treba samo še povezati vse skupaj.

Na prizorišče smo prišli še pravi čas, da sem se lahko dobro ogrela. Noge so bile precej dobre, se mi je zdelo. Napetost je popuščala s pozdravi sotekačev in sotekačic… Še par poskokov, Queeni v ozadju, nato pa štart. Kot vedno najprej iskanje linije, nato pa enakomeren tek po urejeni makadamski poti, ki je bila letos daljša kot lani. Pulz je takoj narasel, da me je že zaskrbelo, da nisem prehitro začela. Vendar so noge presenetljivo dobro stekle, tako da sem to misel hitro potisnila nekam zadaj. Začela se je planinska pot in večina jih je ubrala pohodni korak, medtem ko sem sama še nadaljevala v teku. Ko se je dalo prehiteti, sem šla mimo kakšnega fanta, sicer pa smo se začeli združevati v skupinice in jo ubrano mahali proti sedlu. Podlaga je bila spolzka, zato je zahtevala nekaj dodatne previdnosti, sicer pa je bilo tako vlažno, da je od nas kmalu začelo kapljati. Tudi letos sem se na okrepčevalnicah polivala z vodo, sicer pa je z višino postajalo vedno bolj sveže in začeli so se zares idealni pogoji za tek. Čas je minil zelo hitro in že se je slišalo navijanje s sedla. Moje noge še vedno presenetljivo v redu, pulz tam, kjer mora biti. Ob progi en gospod pripomni: ‘Bravo, tretja gamsovka!’ Do takrat nisem vedela, na kateri poziciji tečem, vedela pa sem, da sta spredaj Mateja Kosovelj in tekmovalka iz tujine. Super, kar me še malo dvigne. Začnem odvijati gel, da ga popijem na sedlu na okrepčevalnici. Tam je tudi moj tata, ki mi pravi, da je ena malo pred mano. Ampak jaz že slavim stopničke, kajti počutim se dobro in vem, da bom obdržala svoje mesto do vrha. Potem pa se začne najlepši del trase, ko se pot poravna, vse je idilično in prav v tem delu najbolj uživam. Pred sabo res zagledam Madžarko, ki je očitno popustila, meni pa se nasmiha 2. mesto. ‘Gas naprej, to je to!’ Zopet se začne pohod, saj teren postaja vse bolj tehnično zahteven. Skale, melišča, vmes nekaj trave. Ujamem tekače pred sabo in pridobim še nekaj mest. Tik pred ciljem še navijam za soborca pred mano. Pred ciljem dvignem roke v zrak in ne skrivam veselja nad rezultatom in uvrstitvijo.

Izkupiček dneva vsekakor izjemen – popravljen lanski rezultat za 12 minut, kar pomeni 2. mesto absolutno in v članski konkurenci ter nove točke za Pokal Slovenije v gorskih tekih. Po analizi tekme si upam reči, da bi se dalo streti še kakšno minuto… Danes se je čisto vse poklopilo – počutje optimalno, noge sveže, skoraj idealni pogoji. Za naslednje leto torej postavljam novo mejo – uro in 40 minut.

Rada bi se zahvalila vsem, ki so bili kakorkoli vpleteni v ta dan – organizatorju, ki se je letos še bolj potrudil (sploh sladki bife na razglasitvenem prostoru mi je bil posebej všeč), družini, za ves support ter vsem ostalim, ki navijate ob progi in se veselite z mano – vedno več vas je, veliko vas tudi (še) ne poznam, a si bomo zagotovo kdaj segli v roko… Ne gre vedno, tako kot bi si želeli, tudi precej časa lahko mine, preden se vse to, kar vlagaš, v nečem pozna… A trud se vsekakor enkrat poplača! Velika hvala tudi Alekseju, za katerega mi je žal, da ga ni bilo danes med nami, za njegov priljubljen rek ‘Samo nebo je meja’, v katerega tudi sama počasi začenjam verjeti.

Najlepše si je po tekmi seči v roke, še posebej z dekleti. Ni nas veliko, kajti šport ni lahek. Vem, koliko je treba vložiti v to, da se vsaj poskušaš približati najboljšim. Čestitke Mateji, ki je razred zase in iz sezone v sezono boljša ter je bila danes v cilju z ogromno prednostjo, pa tudi vsem ostalim puncam. Zaslužile bi se več pozornosti ali vsaj tolikšno, kot jo imajo fantje (z vsem spoštovanjem tudi do njih). Sama si ne znam pojasniti, zakaj je denarni sklad za žensko kategorijo nižji in zakaj je na oder povabljenih samo 7 najboljših, pri moških pa kar 15?!

Sicer pa je dopust pred vrati. Nasvidenje v bitki na Krvavec! (Fotografije: osebni arhiv, M. Rekar, B. Mraz)