Konec februarja sem se udeležila prve tekme v letošnjem letu. Pred prvimi tekmami je vedno prisotne nekaj treme in negotovosti, ker ne veš, kdo vse se bo pojavil na štartni črti, kako in koliko je natrenirana konkurenca ipd. Poleg tega je bil to moj prvi vzpon na ta pol slovenski in pol italijanski hrib, tako da trase nisem poznala. Čeprav je bila to trening tekma, sem želela dati vse od sebe, da predvsem vidim, kakšno je moje počutje in če se pozna kaj trening moči. Tekaških treningov imam pravzaprav še zelo malo.

Štartali smo na makadamski cesti pod Solkanskim mostom in si v kilometer dolgem ravninskem delu priborili mesta za ožji in strmejši del. Sprva mi je ena izmed deklet še dihala za ovratnik, vendar sem se je uspešno otresla in nadaljevala sama v teku vse do strmejšega odseka. tam nas je večina ‘udarila’ pohodniški tempo. Trasa mi je bila strašno všeč – strmina, kamenje, skala. Tudi roke so prišle prav. Zadnji del proge je bil speljan skozi kaverne, kjer smo zaradi slabše vidljivosti nekoliko upočasnili. Krajši počitek in še ciljni šprint do planinskega doma. Kratko, a sladko. Še slajši razgled na Dolomite, morje, pastelno zeleno Sočo.

Sicer imam raje daljše razdalje s spusti, a takšne tekme so super trening za konec tedna. Nagradili so nas z ročno izdelanimi medaljami in pokali. Tako mojo zbirko bogati ročna granata. Kdo ve, kakšna zgodba stoji za njo…