Tekmovalni koledar, ki sem ga začrtala v začetku leta sprva ni predvideval toliko kolesarskih kilometrov. Izšlo se je drugače in udeležba na kolesarski dirki je pomenila nov izziv. Seveda so prišli v poštev samo vzponi. Poleg dveh pokalnih tekem in že poznanih klancev, je bilo skoraj samoumevno, da se je treba preizkusiti tudi na po nekaterih mnenjih najtežjem vzponu pri nas, torej vzponu na Mangart.

Ob že tako malo poznem prihodu na štart, se je napetost stopnjevala s tem, da se mi je ob prečkanju parkirišča zgodila tista najbolj zahrbtna začetniška napaka – prepozno odpenjanje čevlja in padec. Kam drugam kot na stran menjalnika. Slaba volja je dosegla maksimum, ker sem se stal komaj pobrala! Groza… K sreči – kako je to možno – je menjalnik deloval brezhibno, kljub temu, da je bilo z njim po servisu še vedno nekaj težav. V teh minutah besnenja glede gužve na cesti, stranišča brez toaletnega papirja, lovljenja Alekseja na ogrevanju sem si svoj prostor našla v smeri Bovca in tam opravila, zahvaljujoč mojemu razpoloženju, precej dobro ogrevanje v sicer hladni senci. Prste na nogah sem imela trde še lep del dirke.

Odpravim se proti štartu, ko mi redar zakliče, da naj pohitim, ker bom zamudila štart. Pogledam na uro, ‘saj je še 8 minut!’. V veri, da je vse v redu, vidim že zbrane kolesarje, štartni blok pa tam… daleč. No, zamudila res nisem, sem pa precej zadaj. Jasno mi je, da bo trajalo celo večnost, preden se bom prebila naprej. Po štartu se torej začne najbolj zoprn del dirke – iskanje prostora med sotekmovalci, prehitevanje in predvsem upanje, da ne naredim kakšne napake in se znajdem spet na tleh. ‘Gonim’ v svojem ritmu in prehitevam kolesarje, srce dela in vse je tako, kot je treba. Klanec ne popušča, počasi se oglašajo meča in rit. Jasno mi je, da počitka na dirki ne bo. Prestav zmanjkuje in ‘joker’ je v tem trenutku moja najboljša izbira. Nič takega, letos sem prevozila veliko podobnih klancev. Slutim, da so pred mano le še najboljše tri punce izmed prijavljenih, vendar jih niti slučajno ne vidim pred sabo. Prehitevam tudi mladeniče in to se mi strašno dobro zdi. Po najstrmejšem odseku vem, da je najtežje že za mano. Začnejo se serpentine in klanec postaja prijetneje strm. Zapeljem v prvi tunel, temno je kot v rogu, vendar ima svoj čar. Moja napadalnost nekoliko popusti, to se pozna tudi na pulzu. Nadaljujem in vstopam v naslednji tunel. Postaja težko, odštevam tunele… Pojma nimam, koliko še imam do cilja, ker ni oznak ob cesti. Računam, da rabim še dobrih 10 minut, vendar se ne morem toliko motivirati, da bi iztisnila iz sebe še kaj več. Končno zapeljem iz senčnega predela – na koncu tunela vidim luč, pa ne samo to, tudi harmoniko se sliši! Eden izmed boljših delov dirke! Še malo, in proti vrhu se vidi cilj. Zopet malo bolj potegnem, a do konca ne znese za kakšen boljši rezultat…

Čeprav sem prišla v cilj kot četrta ženska, s svojim nastopom nisem bila najbolj zadovoljna. Razloge za to seveda lahko iščem le pri sebi. S klancem sicer nisem imela težav in mislim, da sem ga dobro zvozila, čas pa sem izgubljala na štartu in v prvih kilometrih ter predelih, ko se je cesta nekoliko poravnala. Zopet ista napaka, kot že na nekaterih tekmah – druga polovica slabša od prve. Upad motivacije, saj sem imela dovolj prednosti pred zasledovalkami, prve tri pa tudi krepko pred menoj, neulovljive. Želela bi si boljši rezultat, ker vem, da sem ga tudi sposobna doseči. Na kolesu (še) nisem sposobna pokazati tega, kar lahko v teku. Nenazadnje pa je bila to šele moja tretja dirka in nad prikazanim pač ne smem biti preveč nezadovoljna. Izkušnje lahko nabiram samo s treningom in na tekmah. Tako da bo že držalo, kar je Aleksej pripomnil nad mojim jamranjem na cilju: ‘Pojdi domov in treniraj!‘

Čestitam sotekmovalkam za dosežene rezultate in škoda, da ni padel kakšen ženski rekord. Namreč, priti na vrh pod eno uro se mi zdi zelo dober izziv! Upam pa tudi, da bo cesta v prihodnje prevozna do vrha ter da bo organizacijsko dogodek izpeljan še bolje. Poraja se mi tudi misel, da bi zadeva veliko bolje izpadla v obliki kronometra. Kakorkoli že, priložnost izkazati se bo kmalu – na Vršiču. (Fotografije: osebni arhiv, Cycling 24/7)