Pravim, da je človek od nekdaj nomad. To, da potuje, išče, spoznava, mu je v krvi. Želim si, da bi ti skoki na toplo postali stalnica, kajti življenje na otoku je po mojem okusu. Kot obljubljeno še zadnji zapis o tem, kako je na Tenerifu, če ga spoznavaš na ta način, kot sem ga jaz.

Kar nekaj je posebnosti, na katere se je treba navaditi. Na cesti se nikomur ne mudi. T. i. ‘zaritnikov’ tukaj ni, na avtocesti ti nihče ne ‘blenda’ da se umakneš na počasni vozni pas. Omejitev je 120 km/h in redko se vozi hitreje. Kolesar je na teh cestah kralj.

Največji izziv Špancem predstavlja krožno križišče. Promet se tako zaustavi že na izvozu z avtoceste. Večina avtomobilov pelje po zunanjem pasu, cel krog! Avtomobili tukaj ljudem ne pomenijo veliko, važno, da se lahko peljejo – če avto ni vsaj malo potolčen in opraskan, je to prav neverjetno. Domačini, zlasti s podeželja se vozijo v kripah, ki jih je treba potiskati z dvorišča, potem na cesti nekako vžgejo. Bog ne daj, da pri nas opraskaš avto – to je ena sama slaba volja in strošek. Pri nas tako slabih avtov ni niti na odpadu.

Prav zabavna stvar je nakupovanje. Stikanje za drugačnimi dobrotamimi je bilo vedno v užitek. V teh koncih majhnih vaških trgovinic še niso izkoreninili veliki trgovci. Vsaka se ponaša z napisom supermercado, čeprav premore le nekaj deset kvadratnih metrov. Nekatere tudi niso brez razloga poimenovali Todos (Vse), saj na istem mestu dobiš kruh, zmrznjeno meso, sadje, semena in napajalnike za kanarčke, žeblje in delovno orodje ter pohištvo. Velikokrat je tudi tako, da ne moreš sam vzeti stvari s police. Med tem, ko se je pri nas odnos med stranko in prodajalcem izgubil, se tu vse začne v trgovini. Računov praviloma v teh trgovinicah ne dobiš, zunaj tudi ni inšpektorja. V barih ob turističnih točkah komaj uspejo zadovoljiti vse stranke. zato si radi poenostavijo stvari – večinoma za vse računajo 1 evro. Urnik je drugačen od našega evropskega – Španci imajo od prib. 13h do 17h zapovedan počitek – siesto. To znajo tudi s ponosom povedati. Little siesta pa si vzamejo tudi ob drugem delu dneva, če so utrujeni. Ob nedeljah je bolj ali manj vse zaprto. 

Na splošno se zdi, da so zelo ležerni in človek si postavlja vprašanje, ali smo mi preveč ambiciozni ali oni preleni. Treba je priznati, da je življenje na otoku veliko bolj enostavno. Ker ni letnih časov, se izognejo številnim (težkim) opravilom. Milo podnebje je cenejše za cel kup stvari. Hiša je lahko preprosta, po navadi nedokončana. Drv ni treba pripravljati. Garderoba je bolj ali manj ista čez vse leto. Zakaj bi se torej človek gnal za nečim, če ima že v osnovi odlične pogoje?

Zato svoj čas in energijo vlagajo v počitek, hrano, druženje, preživljanje časa z družino. To je treba znati spoštovati. Če je nam samoumevno, da se z nekom zmeniš za sestanek ob točno določeni uri, Španca na ta način užališ! Ker pa živijo od turizma, se, zlasti v turističnih predelih, prilagajajo na evropski način življenja. Obisk teh krajev odsvetujem, razen če se želite počutiti kot doma, dobesedno.

Zelo priljubljene so zonas recreativas – prostori za druženje z betonskim pohištvom in velikimi žari. Na voljo so sanitarije in igrala za otroke. Ti mini parki so polni zlasti ob vikendih. Na vhodu lahko celo prebereš, da so te cone pravica vsakega občana, kajti ljudje imajo potrebo po druženju in ji morajo zadostiti. Tudi nam so se te cone zdele privlačne!

Pošte sovražim. Vsake toliko pač tudi jaz komu kaj pošljem in je ta opravek neizbežen. Po navadi stvari potekajo zelo počasi, čemur verjetno botruje slab sistem, ne vem. Tukaj je vse skupaj še bolj zanimivo. Pošta je majhna, dve uslužbenki, na vhodu pa klopca in čakajoče stranke. Zraven naprava z listki za čakanje vrste. Vse to, če hočem kupiti par znamk?! In ljudje spoštljivo sedijo na klopci in zdi se, da situacija frustrira samo mene. Zelo podobno v trgovinah. Ste tudi vi živčni, če kdo prepočasi zlaga v vrečko? No, brez skrbi, ker povprečnemu Kanarcu to ni v krvi in nihče vas zaradi tega ne bo grdo gledal. Tudi bognedaj, da bi v delikatesi radi, da vam kaj narežejo. Kar vzemite si pol ure, ker to kar traja.

V skladu z zgoraj opisanim si lahko mislite, da povprečen Kanarec ne da kaj dosti na fit telo, zlasti ne na podeželju. Vem, poklicna deformacija, ampak lahko bi rekla, da za svoje zdravje, razen omejevanja stresa, ne skrbijo najbolj in njihove navade so slabe. Začne se že pri prehrani. Čeprav so ‘izolirani’ od sveta, jih tudi tukaj pestijo tegobe sodobne prehranske industrije, vezane na uživanje nezdrave prehrane, predelanega sladkorja. Starejša populacija mogoče še da kaj več na tradicionalno prehrano, podobno kot pri nas… V gostilnah je običajno, da se hrane ne poje – naročijo veliko, preveč, potem pa pustijo ali odnesejo domov. Pijejo veliko gaziranih, sladkih pijač – tudi te puščajo.

Na podeželju ne dajo veliko na rekreacijo. Situacija je drugačna v mestih,zlasti tam, kjer je na voljo infrastruktura. V Santa Cruzu, glavnem mestu, se ljudje sprehajajo, tečejo, kolesarijo po urejenih površinah ob obali. Na plažo pridejo, če le imajo čas, da ulovijo še zadnje popoldanske sončne žarke. Opaziti je klube, ki zelo zavzeto trenirajo. Tudi organizirani so zelo dobro. Užitek je opazovati ta atletska telesa in zlasti dekleta so mi vlila nove motivacije. Pogoji za trening pravzaprav ne bi mogli biti boljši. Ne da se spregledati, da je otok raj za vzdržljivostnega športnika.

Španski način življenja povprečnega Evropejca, navajenega reda, najverjetneje frustrira. Ni za vsakogar. Tudi jaz jim zamerim nekaj stvari (urbanizem!, infrastruktura). Če pa je v vas kaj cigana (v pozitivnem smislu, da ne bo pomote), vam je tukajšnji vsakdanjik pisan na kožo. Da se živeti ‘po naše’, še vedno pa je toliko eksotike, da je drugačno, privlačno.

Na kratko še o letos na novo prevoženih cestah – kar nekaj odsekov je prenovljenih, podaljšali so tudi avtocesto na zahodnem delu otoka. Vzponom na Teide sem dodala cesto z La Orotave (38 km enakomernega vzpona z 2100 višinskimi metri) in nov odsek z južne strani. Vzpon z Masce po serpentinasti cestici (4 km, 430 višinskih metrov) ni več strah vzbujajoč, ampak ga odpeljem brez težav. Na vrhu se Angleži čudijo: ‘I can’t believe any human being is capable of doing it?!’ Postajam suverena na težkih vzponih. Moment dneva je bila vsekakor 15 sekundna vožnja s profesionalno ekipo Cannondale na čelu s Kristjanom Korenom. Se pač ne zgodi vsak dan, da te pozdravijo ti vrli mladeniči in njihovo osebje!

Posebno lepa je bila tura po gorovju Anaga. Zelena, vredna skakanja v ovinke in borbe z nekoliko hinavskim vetrom. Na pobočju radodarna z razgledi na strme in razgibane, divje obale, vožnjo skozi čudovite senčne gozdiče, mestoma s pogledom na zasneženi Teide. Nepozabna zaradi spusta do od boga pozabljene vasice Chamorga in še bolj nepozabna zaradi vzpona nazaj…

Želim si enkrat prehoditi in preteči te hribe in doline – letos sem v celem mesecu tam naredila zgolj 170 tekaških kilometrov. Materiala pa je ogromno! Čeprav je že nekaj časa moja želja teči na eni od ‘slavnih’ dirk na otokih (Transgrancanaria ali Transvulcania), čas pač še ni napočil za to. Za pokušino in za to, da vidim, kakšna je situacija in vzdušje na tekmah tukaj, pa sem odtekla 20-kilometrsko trail tekmo v Vilaflorju. Biti la primera chica en la media je vsekakor doživetje posebne vrste, čeprav le na lokalni tekmi. Športniki so tukaj zelo cenjeni…

Za letos je za naju kanarske pomladi konec. To je bila ena lepših zim (ali pomladi)! Ne samo zaradi vseh športnih podvigov in številk, ki so se nabrale v enem mesecu (kolesa dobrih 1200 km in 28 000 višinskih metrov, teka zanemarljivih 170 km), ampak zaradi vseh drobnih stvari, spoznanj, srečanj, ki so se zgodila. Tam sem živela, tako kot si želim. Na to, da živim, me je spomnila mivka v laseh, krik mačk Manola ali Hortencie, če sem jima nehote stopila na šapo, ko sta se pritajila pod noge, in kakšna nova črta od sonca na koži. Velikokrat sem razmišljala o tem, tudi o svojem delu. Ljudi učiti biti aktivni, pravilno jesti, kdaj delati to, kdaj drugo, kaj škodi, kaj je dobro… Ali smo res izgubili vse to? Vse občutke in svobodo? Da smo zaživeli po nekem vzorcu in ga sprejeli kot edinega pravega?

Nazaj v realnost – vrneva se na Tenerife, obiščeva pa zagotovo še katerega izmed otokov, ki jih ne poznava. Navijam za najmanjšega, otok El Hierro. Do takrat hasta pronto! (Fotografije: osebni arhiv, Facebook profil Trail Fuentealta Vilaflor)