Vrnitve na Tenerife sem se zelo veselila. Že zaradi tega, ker mi bodo kraji poznani in se bom lažje znašla. Občutek je, skoraj kot bi se vrnil domov. Letos sva tja potovala s trajektom z Gran Canarie. Plovba je prijetna, traja 2 uri in pol. Če izberete hitri trajekt, pa ste čez morje v skoraj polovičnem času.

 Prvi obris, ki se izriše na obzorju je najvišji vrh otoka, vulkan Teide, ki je hkrati tudi najvišji vrh Španije. Ta trenutno speča gmota je alfa in omega tega otoka. Je kot nekakšen ‘Big Brother’. Malodane kjerkoli na otoku se znajdeš, Teide te vedno ‘opazuje’. Privlači pohodnike in kolesarje ter številne turiste. Da se ga nagledaš od blizu, se spodobi in je pravično, da potočiš kakšno kapljo znoja. Instagram in Facebook ‘fotke’ iz avta ali na ‘miradorjih‘ (razglednih točkah) po moje ne veljajo. Lani je bila le želja, letos sva se odločila oz. sem dala pobudo za akcijo, da se povzpneva na vrh.

Vzpon sva začela blizu gondole, na 2300 m n. v.Do zavetišča, kjer sva prenočila, sva potrebovala slabi dve uri počasne hoje s postanki (prib. 4 km, 1000 v. m.; če ne greste po bližnjici, je pot lepša in položnejša, zato tudi daljša). Pot je, z izjemo bližnjice, ki je precej tehnična zaradi vulkanskega terena, lepa in urejena ter primerna za povprečnega pohodnika.

Zavetišče Altavista je lepo urejeno, ima veliko avlo, sanitarije, kuhinjo.Ločene so skupne spalnice. Posteljnina je vključena, prav tako tudi smrčanje vaših sosedov, zato priporočam čepke. Cena je 22 evrov, ob vikendih 25 evrov, na pot s sabo vzemite osebni dokument.

Če niste bili še na takšni višini, priporočam prenočitev in aklimatizacijo, sicer pa treniranemu človeku vzpon ne predstavlja težav (gre seveda za individualni odziv). Zadnji del vzpona do vrha je prav tako lepa urejena pot (prib. 2 km, 450 v. m.). Če ste na vrhu pred 9. uro, potem ne potrebujete dovoljenja, sicer pa si ga morate priskrbeti prek spletne strani in je brezplačno. S seboj vzemite topla oblačila, še posebej, če ste zmrzljive sorte in se boste na vrh odpravili v nočnih ali zgodnjih jutranjih urah.

Ne verjemite vsemu, kar piše na internetu! Gre za zelo nezahteven vzpon (vzpon na Šmarno goro je težji). Ker so z informacijami o težavnosti vzpona kar pošteno pretiravali, sva tudi midva na vrh prispela prezgodaj in sva do sončnega vzhoda zmrzovala. Na vrhu sem se zamotila s počepi, Aleksej pa si je dal duška s fotoaparatom. Meni je bilo prekleto mraz in čar, ki ga ima ta gora, je v teh trenutkih bledel. Bilo mi je skoraj vseeno, če sem poštena. A ko posije sonce, je vse lepše. Razgledi so veličastni. Vidijo se cel otok ter sosednji La Palma, Gran Canaria, Gomera. Pokrajina je res posebna, unikatna. Priporočam, če želite stati na skoraj 4000 metrih od morja in vam zato ni treba biti alpinist in sovražite mraz.

Spust je z vsakim korakom prijetnejši, saj se tudi ozračje segreva. Zaradi fotografiranja traja kar nekaj časa. Sedaj se lahko v miru nagledate tudi t. i. Teidejevih jajc, črnih balvanov ob vznožju. Odsvetujem uporabo bližnjic zaradi neutrjenega terena. Občutek je, kot bi hodil po steklu.

Od Teideja se tisti dan nisva čisto poslovila, saj sva bila s kolesi še dvakrat v kraterju. Tretjič je zapadel sneg in Kanarci so obupano poskušali nadzorovati situacijo ter splužiti ceste. Po enem tednu je bil za že prej omenjeno vrsto turistov na voljo le ‘free bus’. Tu in tam se je med njimi znašel tudi kakšen domačin, ki uživa zimske radosti na snegu. Sankanje na Tenerifu pač ni samoumevno. In ker že plug komaj poznajo, kaj šele sanke, si pod rit dajo kar surf.

Mi se Teidejevega veličanstva še zlepa ne bomo naveličali, vprašanje je, kdaj se nas bo on. Napovedi so, podobno kot za otok La Palma, da naj bi prišlo do zdrsa zemeljskih tal, kar bi posledično povzročilo t. i. ‘megacunami’. To pa ne pomeni nič dobrega, zlasti za obale ob Atlantiku. Do takrat naj nam bo naklonjen – načrtujemo še veliko podvigov! (Fotografije: osebni arhiv)