Glede na to, da sem imela precej dela z urejanjem nadomeščanj za vadbe, usklajevanjem urnikov ter drugih trenerskih obveznosti, je Lonely Planet bolj kot ne sameval in ne spomnim se, da sem sploh karkoli prebrala o Gran Canarii, kjer sva se namenila preživeti prvi teden najinega delovnega potovanja na toplo.

Od začetkov mojih popotovanj (pa ne da bi bila taka strašna popotnica), me vedno najbolj osreči tisti super občutek svobode, ko se odpraviš, svoje življenje zapakiraš v kovček in se podaš na pot. Z ljudmi izmenjaš debate o tem, kam so namenjeni in tu slišiš po navadi prav zanimive zgodbe. Skratka, faca si, ker si pustil stvari doma, si na poti in po vsej verjetnosti te čaka nova vznemirljiva zgodba. Ali kot bi rekel Bowie: ‘I don’t know where I’m going, but I promise it won’t be boring.’

S tem v mislih sem se tudi jaz usedla na letalo, ki je prav kmalu nad oblaki zadelo ob sonce. Vedno se mi zdi fino biti ob oknu. Gledati na svet s ptičje perspektive je vsekakor bolj zanimivo, zlasti ko se riše senca letala na tleh, ki se jih bo pravkar dotaknilo…

Dan se je dobro začel, kajti kljub nekaj oblačnosti nas je sprejel že poznan topel veterin nasmihala se je misel na japonke. Po tem, ko sva nekaj deset metrov pod zemljo prišla do avtomobila, komaj spravila vanj škatli s kolesi, je bil najtežji del šele pred nama. Prebiti se skozi glavno mesto Las Palmas do najine nastanitve z izjemno zanimivim imenom – Teror. Las Palmas je precej kaotično mesto, s številnimi cestami, ki prečkajo kanjone ali po špansko ‘barrancos’, ter so prav nelogično speljane pod, nad, mimo in čez ostale ceste in naselja. Sveda do najinega cilja nisva prišla v prvem poskusu.

Pravzaprav je bila najina nastanitev manjša vas pred Terorjem – San Jose del Alamo. Hiška je bila lepa, domača, polna drobnih predmetov, ki bi jim drugače lahko rekla tudi ‘lovilci prahu’, tu pa so se mi zdeli posrečeni in kot bi bili s čisto posebnim namenom postavljeni na svoje mesto. Dvorišče z bazenčkom je ponujalo veliko prostora za sproščanje, slišalo se je ptičje žvrgolenje… To idilo sva zmotila midva s sestavljanjem koles, saj sva že prvi dan želela pretegniti zasedeni riti. Prav kmalu sva izkusila ‘čare’ otoka – ravnine nobene, če se da, se izogibaj manjših cest, ker se bojo prej ali slej postavile strmo pokonci. Najbolje, da se človek kar takoj sooči s temi dejstvi, saj je na ta način kasneje vse lažje, si mislim v takih primerih. (28km, 740vm)

Naslednji dan je bila v planu že konkretnejša tura, na kateri se nama je pridružil kolega Tine, ki bo kot študent na izmenjavi še kar nekaj časa preživel na otoku. Zaradi slabšega vremena na našem koncu smo se peljali na jug, v Mas Palomas, kjer po besedah domačinov ‘it never rains’. Krasno. Poletje, krepko čez 20 stopinj. Kaj je lepšega, kot topel zrak na koži, kratek dres in sončna krema?

V planu smo imeli krožno turo Mas Palomas – Arteara – San Bartolome de Tirajana in povratek čez Sorio nazaj do izhodišča. Klanec je bil prijeten in srečali smo kar nekaj kolesarjev, med njimi vodnika kolesarskih tur po otoku, Poljaka Gracijana, s katerim smo skupaj nadaljevali. Če terena ne poznaš, se lahko zgodi dvoje – se obremenjuješ in tuhtaš, na kateri klanec se je treba povzpeti ali skloniš glavo in grizeš, saj bo prej ali slej klanca konec. Imeli smo to smolo, da je bil z nami ‘G’ (Gracijan) in ko sem izvedela, da samo še za 15 minut odvijemo v en klanec in pridemo na razgledišče za Roque Nublo (ena izmed največjih znamenitosti otoka; čez 200m visok monolit), smo pač nekoliko podaljšali turo. V družbi je lažje in tudi spust po slabši cesti je hitro minil,zlasti ob veličastnih razgledih na dolino z jezeri pod nami. Da ne omenjam niti čudovitih rdeče-vijoličnih grmov bugenvilije in idiličnih vasic ob poti. Postanek za plažo in malico v MasPalomasu, ki pa nikogar od nas ni očaral – obala je klasično natrpana s turističnimi naselji brez prave umestitve v prostor in brez občutka za urbanizem, arhitekturo, pokrajino. Tu človek izgubi občutek za resničnost, saj se tod sprehajajo pretežno nemški in angleški turisti, povprečne starosti 60 let, po navadi zdolgočasenih obrazov, na hitro pordele kože… Skratka, ne priporočam. (89km, 2160vm) 

Naslednji dan sva jo z Aleksejem mahnila na najvišji vrh na otoku, Pico de las Nieves. To ni ravno markantna gora, ki bi izstopala iz pokrajine – prepoznaš jo lahko po kroglastem radarju in nekaj stolpih, ki jih je tam postavila vojska. Na pot sva se odpravila kar od doma, v Teror, po spustu v Firgas, mimo enega izmed največjih ‘barrancov’ spet v dolg vzpon prek Moye in Fontanalesa do razgledne točke, kjer se je odprl čudovit pogled na Tenerife in najvišji vrh, vulkan Teide. Spomnim se, da je bil vzpon na trenutke zelo strm, vendar sta ves trud poplačala tišina in mir ter vonj po iglavcih. Spomnim se tudi srebrnih lišajev, ki so kot nekakšne brade viseli na vejah dreves, segajočih nad cesto. Pokrajina se je menjavala z vsakim kilometrom in v enem trenutku sva se počutila kot nekje v Alpah – večje površine strmih travnikov, vmes kakšno cvetoče sadno drevje…

Sledil je vzpon z občasnimi odseki ravnine in sicer nekoliko slabšo cesto do mesta Cruz de Tejeda, od tam pa je sledil le še finalni vzpon. Vmes številna razgledišča na največji atrakciji, monolita Roque Nublo ali po naše ‘skala v oblakih’ in Roque Bentayga… Za zaključek vzpona sva prehitela še dva kolesarja, ki sta prav tako kot midva, krvavi pot potila…

Cesta vodi čisto na vrh, zato tam tudi ne manjka turistov, kolesarjev in pohodnikov. Kupiš lahko tudi prave kanarske banane, sendvič, kokakolo in druge sladkor dvigajoče produkte. Razgledi so veličastni.

Po Aleksejevih besedah naj bi temu sledil samo še spust. Kolikor sem že prekolesarila z Aleksejem in glede na videno na otoku, sem bila pripravljena še na kakšno nepričakovano porcijo klancev. In nisem se zmotila! Treba je vedeti, da je tudi navigacija med ogromnim številom cest otežena in dodatni kilometri zaradi zgubljanja niso redkost. Zelo blizu doma sva se izgubila in spraševala za pot. Zadela sva ob zelo konkreten klanec in čeprav je Aleksej vztrajal, da poiščeva drugo pot, sem s tako ihto skočila na pedala, da sem pozabila, da imam še eno lažjo prestavo! V nadaljevanju sva se sicer peljala po lažjem terenu, kljub temu pa sem samo čakala, kdaj bova prišla na konec te ceste in bo treba res obriti…Po slabih sedmih urah na kolesu in skoraj 3000 višinskimi metri v nogah človeku nekako ni več do heca. Tvoj najboljši prijatelj ostane le ‘joker’ (najlažja prestava). Od te ture dalje pravim, da na Canarii človek ne natrenira samo mišic, ampak tudi in predvsem psiho. (102km, 2960vm)

Ker sva imela v nogah že kar nekaj kilometrov, še več pa višincev, sva seodločila naslednji dan preživeti na plaži. Aleksej je tam našel eno redkih dobrin na otoku – spodobno internetno povezavo. Jaz sem se odločila, da bi bil greh, če ne obujem superg in se vključim v množico številnih bolj in manj atletskih teles, zagorelih Špancev in bledoličnih turistov. Slalomiranje med njimi je bilo sproščujoče za telo in duha. Las Canteras je ena izmed najbolj priljubljenih plaž. Za potrebe rekreacije je tudi zelo lepo urejena in je pribežališče za surferje vseh znanj, plažne ‘tenisače’, joggerje, ‘fitneserje’, skratka – ni, da ni. Ironično ob vsem tem je dejstvo, da ob vsej tej infrastrukturi nekateri še vedno raje zavijejo v notranji fitnes s pogledom na plažno dogajanje. Za vsakogar nekaj, torej. Tudi kopalcem je plaža naklonjena, saj se valovi umirijo v nekaterih delih, voda je ugodna za namakanje in po dveh dolgih dneh na kolesu dobro dene.

Sledil je precej oblačen in nekoliko hladnejši dan, ki sva ga nameravala preživeti na jugovzhodnem delu otoka. Začela sva v Ingeniu in po nekaj bolj ravninskih kilometrih dosegla predmestje večjega mesta Telde. Nadaljevala sva po precej umirjeni cesti in srednje težkem klancu. Pokrajina je bila precej lepa z oranžno skalo in svetlo zelenim nizkim grmičevjem in kaktusi. Dosegla sva vasico Cazadores, kjer sva srečala švedski par, ki je na vrh prikolesaril z druge ceste. Ženska je bila hudo utrujena in kmalu nama je bilo jasno, zakaj. Po isti cesti sva se spustila – cesta je bila na novo asfaltirana vendar precej bolj strma od najine. Vse pohvale Švedinji!

Ko sva spet dosegla Ingenio, naju je čakal še drugi del pentlje. Spet sva vozila ob robu ogromnega kanjona in cesta je bila zaradi te atrakcije tudi bolj prometna. Kar je fino, je dejstvo, da avtomobili niso kaj opazno hitrejši od kolesarja, saj vožnja prav tako zahteva previdnost in ovinki ne dovoljujejo velikih hitrosti. Kulisa je bila res nekaj posebnega, cesta pa zato priljubljena tudi med kolesarji. Klanec sva zaključila v prijetni vasici Santa Lucia, kjer naju je čakalo bridko spoznanje, da je cesta, po kateri sva se želela spustiti in tako dokončati krožno turo, zaprta zaradi del. Sklenila sva, da vseeno poskusiva srečo, saj ‘zagotovo ni nič takega’. Pri tem dejanju, presenetljivo, nisva bila edina, saj se nama je že po par metrih pridružila skupina kolesarjev iz Švice. Ko smo prišli do fizične zapore, so se le nasmejali in šli mimo, midva pa za njimi. Kazalo je dobro, do prvega ovinka, kjer smo dejansko naleteli na resno delo na cesti. Zaradi deževja se je utrgal del ceste, smo izvedeli kasneje. To je to, obrnimo, smo si mislili. A Švicarji so pogumno stopili naprej in tudi Španci niso imeli nič proti, če gremo mimo. Tako smo dali kolesa čez ramo in jo v četi ubrali mimo nasmejanih delavcev. To je pa tudi za nekaj dobro, če je v skupini ženska.Čisto po Špansko se ni nihče z ničemer obremenjeval. Sprašujem se, kako bi se vse skupaj končalo pri nas doma. (87km, 2380vm)

Dan sva izkoristila še za ogled jugozahodnega dela otoka. To je bolj kot ne puščava, skalovje, obala s strmimi pečinami. Zalivi so, kako drugače, postali turistična naselja, za katera ne najdem besed, kako grda so. Gradnja pa se še kar nadaljuje. Simpatično do neke mere je mestece Puerto de Mogan, nekakšne ‘Benetke’. Sprehodiš se lahko med kanali in hiškami, nad katerimi plezajo bugenvilije vseh barv. Scena na ulicah pa daje občutek, da si se vrnil kakšne 20, 30 let v preteklost… Gostilne in bari s ponudbo, prilagojeno nemškim turistom in table z obledelimi slikami različnih jedi, zastarele tipografije, porumenele razglednice in kakšni kičasti okrasni slapovi med mizami… Definitivno me ne prepriča.

Zadnji dan najinega bivanja na Canarii smo spet združili moči in se s Tinetom odpravili na sever, v mestece Agaete. Na vrsti je bila epska tura, čeprav tega takrat nihče od nas še ni vedel. ‘Pravila so za to, da se jih krši’, ali kako že gre tisti rek. In že takoj na začetku ture smo se trije ‘prekrškarji’ podali na cesto, kjer je vožnja za kolesarje in motoriste sicer prepovedana. To nam je iz ovinka v ovinek postajalo bolj jasno, čeprav dejansko vse skupaj spet ni bilo tako nevarno. Cesta se namreč ovinkasto

vzpenja po strmi obali. Srečuješ se z avtobusi in tovornjaki. Možnost padajočega kamenja je kar velika, zlasti na določenih odsekih, skalovje in pečine pod tabo pa tudi niso nedolžne. Ambient pa zato nepozaben. Zame je bila to verjetno ena izmed najlepših cest s čudovitimi razgledi. Tu se je naša tura šele začela. Po daljšem spustu do mesteca La Aldea de San Nicholas in krajšem premoru po ravnini smo začeli križev pot v notranjost. Prav neverjetno je, kje so speljali cesto. Spet se znajdeš na dnu kanjona in pričakuješ, kaj se bo odprlo za naslednjim ovinkom. Tu premagaš nekaj hupserjev, za nekaj trenutkov spočiješ noge in spet zaviješ v strme serpentine. Zares edinstvena pokrajina! Malo ravnine, jez na levi, cilj pa še tam, nekje visoko. Vročina je, sredi dneva si tam, sredi otoka in ne preostane ti drugega, kot da poganjaš. Optimizem je na taki turi obvezen!

Spet se začne dolg klanec, mestoma strm. Fanta sta pred mano, jaz sopiham za njima v svojem tempu. Tišino v tej puščavi motimo samo mi trije in starejši par v rumenem avtomobilu, ki nas zasleduje in prehiteva. Na desni se razkriva vas, pravzaprav so to luknje v skali, v katerih so se naselili prvi prebivalci otoka. Ljudi je bolj malo, čeprav se perilo suši in tudi nekaj kur se tudi sprehaja po dvoriščih. Še nekaj kilometrov in dosežemo vas Coruna. Sprašujemo se, kdo je bolj ‘zjeban’ in koliko višincev nam je še ostalo. V daljavi se vidi naš cilj vzpona in takrat rečem: ‘Saj ni več daleč!’ Optimistično ali ne, zagrizli smo v breg in v Artenari končno zamenjali sedež za navaden stol, se malo okrepčali in se psihično pripravili za še zadnji del poti. Prav si uganil, dragi bralec, klanca še ni bilo konec! In če se je vlekel klanec, se je meni še bolj vlekel spust. Prav neverjetno je, koliko časa smo se spuščali do morja. Ko je človek že utrujen, ga čaka še koncentracija. Da je bila to epska tura, smo se strinjali vsi trije in temu na čast smo seveda zavili v pravo vaško ‘oštarijo’ in nazdravili s Tropicalom. To so te radosti potovanj in spoznavanja tujih dežel! (100km, 2860vm)

Ne bom rekla, da je hitro minilo, že po tem zapisu sodeč je bilo teh nekaj dni polnih doživetij. Canaria je res še ena izmed Kanarskih otokov, ampak na nek način drugačna od Tenerifa, kiga poznam od lani. Vulkanska pokrajina mi je zelo všeč in nasploh se mi ti konci zdijo ravno prav eksotični. Za kolesarja spet prava inspiracija, ceste z zahtevnejšimi klanci, speljane po neverjetnih terenih, nabiranje kilometrov in predvsem višincev je neomejeno… Raznolikost je tudi na tem otoku prisotna in super je, ker to lahko doživiš že v par urah kolesarjenja. Zares lepe spomine bom ohranila na ta otok! Cest je še malo morje in osvojena ni bila še zloglasna tura, ti. ‘Valley of The Tears – VTT’. Za ta strah in trepet vzbujajoči klanec se odločijo le najbolj drzni (ali nevedni). Ampak nič ne de, nekaj je treba pustiti še za prihodnjič, je res?

Pa še zahvala fantoma za nepozabne kilometre – še na mnoge skupne! (Fotografije: osebni arhiv)