Minula dva vikenda je slovenska gorsko-tekaška scena okupirala prva dva vrhova s seznama – Osolnik in Čaven. Glede na to, da sem v prvem vikendu odtekla daljši trail v Vipavi, da sem imela oba vikenda pred tekmo družinska slavja in zato ne optimalnih pogojev za pripravo na tekmo, sem z izkupičkom lahko nekako zadovoljna. Kljub temu ostaja nezadovoljstvo glede nastopa na Čavnu in ne najboljši občutki za prihajajoči tek na Ratitovec, ki bo šel kot izbirna tekma za nastop na evropskem prvenstvu na Madeiri v začetku julija.

Gorski tek na Osolnik je kratka tekma, na kateri od začetka štartaš na polno in tempo poskušaš vzdržati do končne strmine. Ta tekma je dokaj specifična, saj začetek nima veze z gorskim tekom. Proga se v prvem kilometru spusti in nadaljuje v asfaltno ravnino. Seveda tu gorski tekač še nima kaj izgubiti, saj je tekma vseeno dovolj dolga, da se pokaže moč v klanec. Medgorske tekačice se je letos vrnila Lucija Krkoč, za štartno črto je stalo tudi nekaj več članic kot ponavadi, kar je pomenilo, da tekma le ne bo dolgočasna. Kljub ne najbolj optimalni uri štarta (letos ob 13. uri) sem se dobro ogrela in štartala tik za Lucijo. Ravnina je bila hitra, saj je to kljub vsemu Lucijin teren. Vseeno mi je še pred strmino ušla, a sem ta zaostanek uspela držati tudi v nadaljevanju. Glede na to, da sem prehitevala tudi nekatere mladince in mlajše veterane, ki so bili ponavadi pred mano, se mi je zdelo, da mi kar gre. Lucija je v zadnjem delu še nekaj dodala, ali sem jaz popustila, ne vem. Bila sem že blizu cilja in letos je bilo še več ljudi, ki so tekmovalcem pripravili špalir ob prihodu v cilj. Z rezultatom sem zelo zadovoljna, saj sem ga uspela popraviti za minuto in pol. Rezultat pod 30 minutami torej niti ni tako nedosegljiv.

V dneh po tekmi sem bila precej utrujena. Čeprav je bila tekma kratka, me je izmučila. Glede na ostale tedenske obveznosti sem uspela narediti dva treninga. Vikend je bil naporen zaradi drugih obveznosti in za nedeljo si niti nisem kaj preveč obetala. K sreči se je vsaj vreme popravilo, še več, pogoji za dirko so bili naravnost odlični, boljši kot lani. Nikakor pa tega ne bi mogla reči za svoje razpoloženje. Slabo uro pred štartom sem stala na koncu dolge vrste pred prijavami, seveda besna kor ris, kajti takšna čakanja res sovražim, ko mi nasmejana napovedovalka pomoli mikrofon pred obraz… Res nisem bila na volji za dajanje nasvetov, ampak recimo da sem bila kar vljudna… Skratka, niti ta slaba volja ni pomagala, da bi šlo kaj hitreje v klanec, saj sem prav kmalu ugotovila, da sem izgubila stik s tekmovalci, s katerimi ponavadi lahko držim korak. Noge so odpovedale in prav podoživljala sem moj prvi vzpon na Storžič in kolesarsko dirko na Vršič. Enostavno ne gre, niti glava ni v stanju, da bi prepričala noge, da dvignejo brzino. Skratka – trpljenje, počutje prav bedno. Tako sem samo čakala, kdaj me bodo dohitele tekmice in nekoliko presenetljivo je prav lahkotno mimo mene prva odbrzela Petra Mikloša, ne dolgo za njo pa še Karmen Klančnik. Od tu dalje sem se nekako privlekla do pobočja Čavna in uspešno zadrževala prednost tretjega mesta. Na cilj sem prišla z nekaj sekund slabšim časom kot lani. Cilj torej neuresničen, zame veliko razočaranje. Tega pač ne skrivam.

Seveda ni potrebnih veliko analiz; sama prav zelo dobro vem, kje sem ga polomila… Človek se lahko jezi le nase. Škoda, ker bi glede na dosedanje rezultate vsekakor morala odteči hitreje. Ampak, ja, Čaven bo še vrsto let stal za mojo hišo, čeprav so mu že napovedovali strašne usode… In še bodo priložnosti dokazati se na domačem terenu. Sicer bi se dveh tednov pred Ratitovcem lahko lotila nekoliko bolj sproščeno, tako pa sem že dva dni na prisilnem počitku, ob katerem mi ostaja le še pozitivno razmišljanje, da imam dovolj časa, da se spravim k sebi. Hkrati se veselim te tekme, kajti na štartu bo stala okrepljena četa članic. Kot kaže bo borba za Madeiro še zelo zanimiva.

Čestitke in zahvala vsem tekmovalkam in tekmovalcem ter organizatorjem in navijačem! Fotografije: Prijavim.se, TK Ajdovščina