‘Long time, no see’, bi lahko rekla namesto uvoda. Za nekaj časa ‘izginila z radarja’, vendar bolj iz tekmovalnih vod kot kako drugače. Res sem si po svetovnem prvenstvu, tako kot je bilo načrtovano in se spodobi za tako tekmo, vzela nekaj predvsem psihičnega počitka. Kar sicer ne pomeni, da sem mirovala. Zaradi bolečin v peti se teka izogibam, tako da je v tem času tekaških radosti manj, je pa bolj v ospredju kolo. Poletje je moj najljubši letni čas, ker mi omogoča največ svobode pri izbiri športnih aktivnosti.

Še vedno poudarjam, da sem v prvi vrsti tekačica, šele kasneje kolesarka, čeprav odstotki letošnjega treninga govorijo kolesu v prid. V tem sicer ne vidim nobene težave, kvečjemu prednost, saj se z menjavanjem aktivnosti spočijem tako psihično kot fizično. Velikokrat razmišljam o tem, da imam srečo, ker lahko izbiram, saj se na ta način ne prenasičim. Vsakič znova ugotavljam, kako krasen izum je kolo. Na lasten pogon osvajam razdalje, ki so za nekoga naporne že z avtom ali motorjem, spoznavam in vidim nove kraje, predvsem pa potujem lahko in hitro. In dlje. S čimer sem pri teku nekoliko omejena – nimam še namreč ultramaratonskih apetitov.

Kolesarjenja je bilo v letošnji sezoni res veliko. Z Aleksejem sva celo načrtovala resnejši MTB podvig v Alpah. V sklopu priprav na SP v Podbrdu in z namenom pridobivanja kilometrine in zame predvsem izkušenj sva izkoristila nagradno potovanje na Krk in tam odpeljala tri ture, med njimi eno mojih najtežjih MTB tras – traso dirke 4 Islands. 63 km in 1400 vm se niti ne sliši tako težko, dokler nisi na licu mesta in se soočaš z vse sorte podlago, ki je kar težek zalogaj za ne najbolj izkušeno kolesarko na ‘twentyninerju’ s sprednjim vzmetenjem. Ja, bili so trenutki krize in tudi rdeča lučka se je posvetila. Seveda tudi slaba volja na tehničnih terenih. Neobvladovanje terena je nekaj, kar me spravlja ob živce. Tolažim se s tem, da so določeni deli trase res težko prevozni s takšnim kolesom, sicer pa vedno lahko stopiš dol in rineš. Če niste ustrezno kondicijsko pripravljeni se te ture raje ne lotevajte. Zna se zgoditi, da boste kolo zagnali kam dol po hribu. Klancev je veliko. Ampak se splača, če kasneje pogledaš, da si prekolesaril dobršen del otoka. In da se na cilju na prazni plaži Baške ohladiš v morju. Neprecenljivo.

Načrtovali Trans Alp, pristali pa ‘samo’ v Cortini. Pomanjkanje časa, utrujenost na vseh področjih, poleg tega še slaba vremenska napoved so bili razlogi, da smo se letos temu podvigu odpovedali. Na hitro smo se zato odločili za Cortino d’Ampezzo. Po prihodu nas je takoj doletelo 700 vm v zgolj 7 km… Brez predhodnih planov smo vsak večer razgrnili zemljevid in preverili opcije MTB tras. Strojčki so ponujali nekaj mikavnih opcij, epska med njimi pa je bila zagotovo ‘Cinque rifugi’. Ta si zasluži svoj odstavek.

Dobrih 60 km in 2000 vm je dajalo slutiti, da se bomo kar ‘zmatrali’. In smo se. Najprej s kolesarji, ki so tekmovali na krogu okoli Cortine in za katere sem navijala z vsem svojim znanjem italijanščine. Mi smo imeli kasneje na sporedu še bolj ‘opasen’ klanec, na katerem sem se odločila za hojo. Po nekaj minutnem rinjenju se je teren poravnal in pokrajina je dala vedeti, da smo visoko oz. blizu 2000 vm. Na tej številki se po navadi zgodi ‘prerojenje’, ker se poda tabo odpre cel svet in se ti zdi, da si kralj sveta. Tokrat se je meni zdelo vse to še bolj ‘fajn’, ker sem se do te točke privlekla s kolesom. Piha in postane malo mraz, ampak jaz imam opraviti s fotoaparatom, ker je z vsakim vrtljajem pedal potrebno stopiti dol in ovekovečiti dani trenutek. ‘Pa to ima da bude raj!’ kolesarjenje naprej ni pretežko, v daljavi že vidimo našo kočo Biela, kjer nam paše jabolčni zavitek. Oblečemo se in se po isti poti spustimo do glavne poti. Tu gre pot večinoma navzdol, je pa makedam mehak in pot postaja vse bolj strma, z ostrimi zavoji. Sočustvujem s tistimi, ki mi prihajajo naproti, pretežno rinejo. Končno dosežemo dolino in novo kočo. Do cilja nas loči še nekaj vzpona, ki sem mu kos, prehitevajo me le starejši gospodje na električnih biciklih. Pokrajina je za vsakim vogalom lepša in kljub utrujenosti me tehnični spusti ne jezijo preveč…

V Cortini je ogrevanje vedno zelo kratko in ceste ali poti se prav zelo kmalu postavijo pokonci. In tudi tretji dan je bilo tako. Noge pa so dobre in se kmalu vdajo v usodo. Klanec je sicer zelo lep, položne serpentine kmalu odkrijejo pogled na mesto. Pot postane položnejša in poteka prek grebena, dokler se spet ne začne strmeje spuščati. Mehka podlaga zahteva, da stopim s kolesa. Prikolesariva v dolino in jo ubereva v ‘OMG’ smer. Kaj to pomeni, izvem kakšne pol ure kasneje, ko se znajdeva pod navpičnim makadamom. Aleksej še vztraja, meni na tem delu odpove celo ‘joker’. Kar nekaj časa tako rinem bicikel. Ko me dohiti Aleksej, je precej siten, ker mu nagaja menjalnik. Nadaljujeva vsak zase. Pot deluje položna, vendar zaradi zahtevne podlage delam kot nora. ‘Švic’ mi polzi od vsepovsod, prečkam nešteto potočkov z bistro vodo in po vsakem si rečem, da pri naslednjem ‘natankam’ bidon… Vendar se mi ne da, ker me pot izčrpava in želim si, da čim prej dosežem vrh tega vzpona. Bližava se smučiščem in pot se vije kar prek teh strmin. Ko prisopiham na vrh, sem tik pred tem, da padem v jok. Gledam v tla in diham in sem zoprna, ker je tako prekleto težko. Ampak kaj kmalu spet veselo fotografiram. Znajdeva se ob sicer umetnem, a zato nič manj čudovitem jezeru smaragdno modre barve. Nadaljujeva v smeri smučišč, čaka naju kar nekaj spusta do glavne ceste. Zame samomor, Aleksej kolo v takih pogojih odlično obvlada. Po prihodu do koče Tre Croces je samo nekaj minut časa za oddih, kajti obeta se zopet nov vzpon. Že po nekaj vrtljajih mi je jasno, da bom zopet ‘križ potila’ – serpentin ni bilo videti na števcu, kar pomeni samo to, da bo strmo. In če ni strmo, je ‘strmo ko prasica’. Zmaga je popolna, ko imaš pod kolesi mehak makadam. Super, na zaplatah trave še gre, drugje je prestrmo. Prestrmo za utrujene noge in glavo. Ampak nekako zdrživa, odpirajo se razgledi na celo Cortino. Še malo in sva pri koči. Noben od naju ni za nadaljevanje. Še več strmega smučišča. Gledava džipe, ki turiste peljejo proti vrhu – ne bi bila noter ne kot voznica ne kot potnica. Razgled dol je hkrati zastrašujoč in hkrati epski. ‘Panino con prosciutto’ dobro dene. Še bolj kokakola. Ko spet pride nekaj ‘cukra’ v žilo, je svet spet lepši. Pred nama je le še spust do kampa.

Zadnji dan se odločim, da nahranim svojo tekaško dušo in jo peš mahnem v hrib. Časa ni prav veliko, zato grem po isti poti kot prvi dan, Aleksej je zraven na kolesu. Tokrat se povzpneva do jezera Federa in koče Croda da Lago. Povzpnem se še malo više in na skalah oživim, v trenutku je energije na pretek in počutim se, da bi tako prehodile in odtekla okoli te skalnate gore. Čast in slava goram, vekomaj!

Po dolomitski evforiji, ki seveda še traja, je bilo dušo treba spet počasi nahraniti z novo dozo endorfinov. Spet je napočilo raziskovanje Slovenije, natančneje doline Nadiže. Kobariški Stol je že iz daljave nastavljal svoje dolge bele serpentine. Prav kmalu sva jih dosegla in to v največji vročini dneva. Po prihodu na greben pa le še kolo na hrbet in ‘gasa’ naprej do vrha. Vse prej kot lahka tura. Tudi spust je bil temu primeren. In ker se skoraj nikoli ne drživa že obstoječe gps sledi, sva jo tudi tokrat ubrala po pešpoti, kjer je bilo zame spet na vrsti pešačenje. Čeprav sva vmes tudi malo počivala in se pri kmetu najedla sira in skute, imaš po nekaj urah goščave dovolj in bolj kot vse drugo, si želiš namakati v mrzli reki, ki jo ves čas gledaš nekje spodaj v daljavi…

Ostala dva dneva sta bila nekoliko lažja, no, vsaj tako je bilo mišljeno. Zadnji dan sem med potjo izgubila telefon in dan se je spremenil v iskalno akcijo. Tako da mi ni bilo ‘prišparanih’ prav nič kilometrov niti ‘višincev’.

Po tem, ko večina dopustuje nekje ob morju, se ljubitelji gora vse bolj zatekamo v višine. Za nas dopust ni prav nič pust, pravzaprav se le s težavo upiramo lepotam narave in želimo v tistih nekaj dneh, ki jih imamo na voljo, videti čim več. Za vas ne vem, jaz se že take sorte. Uživam, kadar tečem, ker vem, da se bom naslednjič spočila na kolesu, na kolesu pa tuhtam, kako bi pretekla to, česar s kolesom ne morem doseči. Zares sem vesela, da mi je dano videti vse te raje na Zemlji. Narava, ti nas preveč razvajaš!