Minuli podaljšan vikend je kar težko strniti v par stavkov. Izkušnjo s svetovnega prvenstva pa bi na kratko lahko povzela kot ‘hladen tuš’. To je tekma, kjer se vidi, iz kakšnega testa si, koliko premalo treniraš, koliko si vložil v pripravo na eno samo, vendar tako pomembno tekmo.

Dejstvo je, da je to, kar počnem jaz in žal tudi večina tekačev pri nas, zgolj kakovostni šport. Smo več kot le rekreativci, vendar daleč od doseganja vrhunskih rezultatov. Če zmaguješ na domačih tekmah, tudi državnega nivoja, to ne pomeni, da si dober. Kaj so prave zmage in res nori rezultati, to ti da vedeti tekma mednarodnega ranga – evropska in svetovna prvenstva, Skyrace-i in podobno. Ko tekmuješ s temnopoltimi tekači, se pokaže, ali se jim uspeš vsaj približati ali jih celo tekmo sploh ne vidiš. Takšno tekmo načrtuješ celo sezono, če ne več.

Kako sem jaz doživela to svetovno prvenstvo? Dejstvo je, da te tekme sploh nisem načrtovala. En mesec pred tem sem zmagala v teku na Krvavec, v opustošeni ženski članski konkurenci. Ta zmaga mi ne pomeni veliko, čeprav vem, da sem takrat res dala vse od sebe. Mesto v reprezentanci mi je bilo tako rekoč podarjeno. Naslednji korak je bila priprava na samo tekmo. Bila sem sam svoj trener. Govorilo se je, da bo proga atipična, vendar se posebne specifike iz samega opisa prog in višinskega profila ni dalo natančno razbrati. Na progo sem šla popolnoma nepripravljena, kot se je izkazalo na ogledu proge v petek pred tekmo. Zmagovalka je progo študirala ves teden. Želela sem dvigniti fiziološke sposobnosti, zato sem delala pretežno težje treninge, pol na kolesu, pol je bilo tekaških. Specifičnega treninga v smislu menjavanja terena, spustov, hitrih sprememb ritma in podobno nisem delala. Prav to pa je zahtevala ta proga.

Kar sem slišala, naj bi bila letošnja trasa tekme najbolj nenavadna, posebna, najtežja v vsej 30-letni zgodovini svetovnih prvenstev. Po pravilih naj bi bila tekma gor. Prvotno naj bi se prvenstvo dogajalo v Afriki, vendar je potem organizacijo na hitro prevzela Italija. Organizator in glavni sponzor iz Masse je postavil pogoje, da se proga spelje po kamnolomu. Tako je tudi bilo. Konfiguracija terena je narekovala ritem proge in ta je bil vsekakor zelo ‘razbit’.

Čeprav se mi na posnetku proga ni zdela tako zahtevna, je bilo v živo drugače. Jasno mi je bilo, da bomo v kamnolomu dobesedno ‘scali kri’. Prvi del se je začel z rahlim spustom po glavni cesti skozi vas, že takoj pa je proga ostro zavila nazaj v stopničaste ulice. Stopnice vseh dimenzij so nato zavile na ozko stezico skozi gozd. Nato se je proga malo poravnala in se spet spustila po nekakšnih spiralastih stopnicah. Možnosti prehitevanja so bile minimalne. Nato se je začel vzpon po stezi, travi, skalah, vse do začetka kamnoloma. Tam se je bilo treba takoj spustiti kakšen kilometer nazaj v dolino do ravninskega dela v osrčju kamnoloma. Do tukaj je bilo treba hraniti moči, kajti ‘zaresni’ del se je šele začel. Proga se je vzpenjala in spuščala po terasah kamnoloma. Zelo ostri prelomi so zahtevali veliko moči, ravnine pa hitrost. Predzadnji del je proga zavila v skalo, v galerijo, kjer se režejo kocke marmorja. Sledil je ‘le’ še zadnji del s strmim klancem, ki se je čez čas poravnal, nato spet ostro prešel v klanec… In v tem stilu do vrha kamnoloma, do cilja. Zmagovalka, že petič z naslovom svetovne prvakinje, je drugouvrščeno za seboj pustila za 2 minuti in pol. Sama sem zaostala 10 minut. V cilj sem prišla s pričakovanim časom, uvrstitev pa je bila le 50. mesto. Želela sem si prve polovice, seveda pa je konkurenca tu izjemna. Najboljša od naših je bila Mateja Kosovelj s 7. mestom. Tudi člani so se dobro odrezali.

Tekmovalni dan se je zaključil nadvse prijetno. Napetost je pri vseh reprezentantih popustila. Končno smo lahko šli v morje, ki smo ga po navodilih vodstva do konca prvenstva smeli le gledati. Hotel smo sicer imeli tik ob obali, praktično smo bili z eno nogo že v mivki. Ne bom pozabila tistega kosila, kajti po dolgem času sem se tako nasmejala, da me je vse bolelo. Večer je bil v znamenju zmagovalcev. Na koncu ni manjkala niti italijanska himna – čeprav brez posamične medalje, so Italijanke pritekle ekipno zlato. Kot je v navadi, se je prvenstvo zaključilo s pogostitvijo vseh sodelujočih, izmenjavi reprezentančnih trenirk in zabavo.

Po prvenstvu sem naslednji dan ostala mešanih občutkov. Utrujenost pride za tabo. Vodstvo naše reprezentance je naredilo analizo tekmovanja. Glavna misel je bila ‘še so rezerve’. Se strinjam. Rezerve so pri nas, tekačih, ki moramo za boljše dosežke vsekakor vlagati veliko več. Rezerve pa vidim tudi na drugi strani v smislu večje organiziranosti, boljšega načrtovanja sezone, spremljanja in podpore športnika. Vsekakor pa je dober občutek nastopati na tako velikem tekmovanju, obleči reprezentančni dres in nasploh biti del tega športa, tudi na vrhunskem nivoju. Za to priložnost se zahvaljujem Atletski zvezi in odboru za gorske teke.

Naj bo zaključek vendar pozitiven – tekme, kjer ne zmaguješ, so še bolj pomembne, saj te naučijo nekaj novega. Poraženec ni nujno poražen, če zna iz tega potegniti najboljše. Zase vem, da se bom naslednjič zadeve lotila čisto drugače. Ampak to je že druga zgodba. Do takrat pa: ‘Viva l’atletica!’ (Fotografije: osebni arhiv, Ljudstvo tekačev, Ski & Run)