Že vnaprej se opravičujem, če bo tole poročilo nekoliko daljše in bolj čustveno kot po navadi, ampak pridejo obdobja, ko je najbolje zadeve izreči, ubesediti in pustiti, da del bremena ‘pravzame’ list papirja, tako ali drugače. Čeprav mogoče zgleda, da s(m)o športniki roboti, ‘mašine’, ki jim nič ne pride do živega, se kdaj na žalost ali srečo pokaže, da smo tudi mi krvavi pod kožo.
Imam občutek, da se že ponavljam, če rečem, da sem si to sezono želela na evropsko prvenstvo. Še toliko bolj, ker so letos tekmo pripravili na imenitni lokaciji, otoku sredi oceana, Madeiri. Po lanski udeležbi na svetovnem prvenstvu sem si rekla, da moram enkrat doživeti tudi evropsko. Vedela sem, da se lahko dobro pripravim in uspešni tekmi v marcu sta pokazali, da sem na pravi poti. Stopnjevala sem dalje in uspela še dve tekmi dobro odteči. V sredini maja pa se mi je začelo vse rušiti in kot bi bila izgubljena sem na silo skupaj sestavljala treninge, tekme pa so bile bolj v znamenju težkih nog in apatije, ki je nisem poznala. Tako sem tudi začela dvomiti v kakšen osebni uspeh na Madeiri in še tik pred odhodom mi je bilo bolj glavno to, da samo opravim s tekmo in kako hudiča naj se zmotiviram in pripravim glavo, da bo ukazovala nogam. Predzadnji teden sem po premoru opravila priprave na Pokljuki, tako da sem vendar le imela nekaj treninga pred zadnjim tednom, ko se je bilo treba spočiti pred odhodom.
Madeira je super destinacija. Ker je bilo vse bolj na hitro, se nisem uspela pripraviti in sem zadnji dan pred odhodom prebrala zelo lep potopis, ki je privabil ‘lušte’ na dan. Potovanje je potekalo gladko s sicer malo tršim pristankom v Lizboni in prve naše korake na otoku je osvežil prijeten vetrič in svež zrak. Prvi vtisi so bili v znamenju februarskih priprav na Tenerifu, saj se tudi Madeira precej približa tamkajšnji pokrajini. Mogoče še malce bolj divja in neokrnjena. Portugalsko pa tudi že poznam in všeč mi je nejena preprostost, tradicija in domačnost manjših mest in vasi ter seveda čebljanje domačinov v prikupni portugalščini. Naš cilj je bilo mestece Porto Moniz na severozahodu otoka. Majhno, obvladljivo, brez stresa. Vse je bilo na dosegu roke. Majhen hotel s starinskim pohištvom s tistim vonjem po dedkih in babicah, dve ulici z bari, sladoledom, restavracijami, ‘štanti’ z obledelimi razglednicami, starimi kdo ve koliko… In najbolj modrim morjem ter ostrimi skalami, razpenjenimi valovi, in bazenčki, v katere so umetno ujeli vodo, ki ponudi osvežitev domačinom in nekaj malega turistom.
Glede na opis in izkušnje odprav, ki so že tekmovale na Madeiri, je bilo pričakovati tudi nekaj te sproščenosti s strani organizatorja. Tako niti vse proge niso bile še označene, štartno-ciljni prostor še v zametkih… Vse to še dan pred tekmo. Glede na to, da nas je čakala dokaj zahtevna proga, si nisem ogledala cele, ampak le štart in zgornji, ravninski del. Od kolegov pa sem dobila informacijo, da je prvi del strm, z odseki gozdne poti, višjih in nižjih stopnic, skratka nekaj podobnega kot čavenska vertikala. Štart pa je bil tako ali tako oduren – od začetka strma asfaltna cesta.
Po ogledu je sledilo nekaj počitka, pozno popoldan pa uradna otvoritev prvenstva. Doživela sem samo tri, a ta je bila najbolj simpatična. Čeprav nas je slepilo še visoko sonce in nas je večina od vročine ‘umirala’ v reprezentančnih trenirkah, so nam popoldan popestrile lokalne ženice in strici ter mladina, vsi v tipičnih nošah, z nenarejenimi glasovi in plesom.
Na dan štarta sem se sicer počutila dobro in nestrpno pričakovala začetek. Z avtobusom so nas ‘dostavili’ na štart, kjer so se punce začele ogrevati. Najbrž ni potrebno omenjati, da je tu zbrana elita. Kar čutiš, kako so vse ‘našpičene’, v oprijetih dresih pridejo njihove dolge in tanke, atletske noge še bolj do izraza. Resnično, lahko samo gledaš in se učiš. Kljub vsemu nekatere še sproščene, zlasti Italijanke ti znajo vedno nameniti nasmešek in ‘ciao’, medtem ko so Turkinje prav po ‘turško’ bolj resne in ne ravno za hec. Potem pa pok pištole in čreda se zažene v klanec.
Plan je bil tak, da grem v klanec nekoliko bolj zadržano in poskusim zdržati na ravnini. Kakorkoli, nekako smo se zgnetle na strmo stezico, po dve ali tri smo poskušale obdržati pozicijo ali prehiteti, kjer je bilo mogoče. Nore ženske so stvar vzele resno. Tudi komolci so bili v igri. Skratka, imela sem podoben občutek kot na vertikalu v Gardi, ali je to sploh kakšni reči podobno?! Minus točka zame, ker so ostale punce ohranile in stopnjevale borbenost ter hitele mimo mene. Že na tem delu je mimo mene šla Karmen Klančnik, debitantka, in precej uspešno pridobivala mesta. Na trenutke sem bila sama ali pa smo si pozicije izmenjevale z nekaj sotekmovalkami. Tudi Sara Jaklič ni bila veliko za menoj. Seveda mi je bilo kaj kmalu jasno, da so se spet uresničile napovedi, o katerih sem dan prej govorila z Lucijo – da si želim, da po dolgem času ne bi tekmovala s težkimi nogami. Stežka sem pričakala začetek ravnine in niti glasne spodbude mladinke Ane Čufer žal niso bile dovolj, da bi prestavila v višjo prestavo. Sploh, ker sta dva tekmovalki takoj švignili mimo mene. Naj povem, da je na takem tekmovanju sila pomembna končna pozicija, torej mesta. Bolje zate, da ne puščaš nikogar mimo. Po okrepčevalnici se mi je snel senzor in sem se nekaj sekund ukvarjala s tem, potem pa je me je izdal še bodec, ki mi je onemogočil, da bi na ravnini in predvsem spustih lahko sproščeno in hitreje odtekla. Skratka, ‘naj bo že konec’, pa še ena Slovenka mi je bila tik za petami. Tako sem zadnjih 500 metrov odtekla tik za njo in tudi cilj dosegla par sekund kasneje. Olajšanje, razočaranje, apatija… karkoli, samo da je konec.
Analiza? Glede na podatke srčnega utripa nisem prepričana,da bi s katero drugo taktiko lahko bila uspešnejša. Če bi začela počasneje na klancu bi bila verjetno med zadnjimi puncami pred ravnino in vprašanje, ali bi na ta račun uspešneje tekla drugo polovico. Pač sem bila v vseh pogledih slabša. Če ne bi vzela ničesar na okrepčevalnici, bi se mogoče izognila bodcu… Detrening, preobremenjenost, prevelika želja početi vse maksimalno… verjetno skupek vsega. Enostavno glava ne da, noge pa to pohlevno poslušajo. Žal mi je, da se mi je to zgodilo še na tej tekmi, hkrati pa olajšanje, ker sedaj vem, da si ne želim drugega, kot to, da se ne obremenjujem v taki meri nekaj časa… Kaj bo s tekmami v prihodnje, bo potrebno še razmisliti. Ne da bi se mi tek zameril, ampak mislim, da se bom malo več družila z Natašo, torej kolesarila.
Zmagovalka je pričakovano spet postala Andrea Mayr, ki je, zopet pričakovano, naredila skoraj 3 minute razlike pred prvo zasledovalko. Ali je to čisto drug svet, ne vem… Naša najboljša je bila Lucija Krkoč na 5. mestu – zares čestitke!! Medtem, ko se je marsikatera konkurentka uštela pri taktiki, je ona napadla v pravem trenutku.
Tistim, ki ste zdržali do tega mesta – naj to izpoved končam v veselejšem tonu. Po tekmi je sledil zabavni program v lastni režiji. Čas je bil za sladoled, za kopanje in druženje z reprezentanti. In predvsem spoznavanje ‘norih’ žensk – Lucija, Ana, Karmen, še ena Lucija – kapo dol! Ker sem med žensko zasedbo najstarejša (na žalost, ali res že?!), me je pošteno skrbelo za vse tiste njihove vratolomne skoke v vodo na par kvadratnih metrih in ali jim moram to odsvetovati… Skratka, zvlekle so me tudi na najbolj ostre skale, da bi videle rakovice… Se je izplačalo! Rada imam take, ‘žive’ ljudi!
Zvečer še razglasitev in podelitev odličij. Za tiste, ki niste zraven, naj na tem mestu izrazim globoko spoštovanje do vseh, ki se ukvarjajo s tem športom. Za vse, kar je potrebno vlagati vanj, Atletska zveza očitno nima prave predstave, saj je disciplina slabo finančno, medijsko in kako drugače podprta. 
Še posebej spoštovanje vsem ženskim predstavnicam – ponosna sem, da sem bila del te družbe! Neomejena energija, ki jo premorete, marsikatero žene naprej, tudi mene. Super je bilo spet plesati (tudi v dežju) in doživeti sproščenost žurov študentskih dni. In kot da to še ni dovolj, je sledilo še nočno kopanje, s katerega imajo nekateri prav posebne spomine…
Raje bi, da bi ta zapis nastal nekje v prijetni senci in vetru z oceana, vendar življenje teče dalje, tudi tukaj, v Pivki, v podstrešnem stanovanju, pri 28. stopinjah… Kjer se bo skoval tudi kakšen načrt za naprej. Hvala za družbo. (Fotografije: A. Čufer, osebni arhiv)
