Po tem, ko je lani družba na skupnem kolesarjenju v Alpah izrazila željo,da bi radi odpeljali klanec na Mt. Ventoux, sva se z Aleksejem odločila, da organizirava kolesarsko raziskovanje po tem delu Provanse. Zakaj ‘raziskovanje’ – ker je bilo tudi za naju to prvo kolesarjenje po teh cestah.

Prvomajski prazniki so se zdeli kot idealen termin za potovanje v Francijo. Vremenske razmere naj bi se že ustalile, turistične sezone še ni in le še kanček sreče bi potrebovali, da se vreme izide in nam je omogočen vzpon na vetrovno goro, osamelec sredi Provanse, poznan predvsem kolesarskim navdušencem kot eden epskih vzponov najslavnejše etapne kolesarske dirke Tour d’France. Tudi naša osrednja tema pogovora in sploh to, po kar smo prišli, je bil vzpon na Ventoux. Provansa je veliko področje in znotraj tudi zelo raznolika… Težko je v petih dneh spoznati kaj več kot smo spoznali mi.

Prvi dan je bila za nami res dolga vožnja, zato je temu sledila le nastanitev v apartmajskem naselju s pogledom na osamelec. Temperature nadvse ugodne – med tem, ko je pri nas začelo snežiti, tukaj nebo ni kazalo na zimski preobrat, hvalabogu.

Z naslednjim jutrom smo osedlali konje za prvo vožnjo, ki je vodila okrog bližnjega gorovja Dentelles. V francoščini to pomeni ‘čipka’, s čimer bi res lahko opisali pogled na številne skalnate vrhove, ki, mimogrede, privabljajo tudi številne plezalce. (70km, 700vm)

Druga tura je bila daljša, razgibana. Zopet je ponudila nekaj dih jemajočih pogledov na Ventoux, slikovita provansalska mesta in vinograde. Moment dneva je bilo vsekakor srečanje s turistkami s Kitajske, ki so se z vseh zornih kotov fotografirale z nami (zlasti ženske smo jim bile zanimive) – ena izmed njih je na koncu še prosila, če se lahko slika z mojim kolesom, česar ji seveda nisem mogla odreči…

Tako je pogumno zajahala Natašo, ki je verjetno že postala slavna tam na Kitajskem… Mirne ceste so nas vodile skozi prijetne gozdiče – pokrajina podobna Istri, pa vendar so tu drevesa drugače skrotovičena in vse je veliko bolj zeleno. (94km, 1500vm)

S petkom je napočil dan D in vzpon na Ventoux. Napoved je obetala odlične razmere, kar je bilo treba izkoristiti. Ekipa je bila dobro razpoložena, med dvema udeležencema se je celo razvnel dvoboj in borba za osvojitev vrha. Do vznožja je vožnja potekala precej mirno, z začetkom vzpona pa sva s Klemnom dala navodila, da vsak v svojem tempu nadaljuje v klanec. Idealne razmere so napovedovale množičen obisk in res se je po cesti navzgor vilo lepo število kolesarjev. Večina na lastni pogon, drugi so si pomagali z električnimi kolesi.

Na Ventoux peljejo tri ceste – z Malaucena in ‘klasika’ z Bedoina, ki sta strmejši, tretja pa gre iz Saulta, se vzpenja sprva nežneje, nato pa se približno 6 km pred vrhom priključi cesti z Bedoina in velja za najlažjo. Čeprav sem načrtovala turo, ki bi najprej obkrožila vznožje gore po severni strani in nato začela vzpon po najlažji čez Sault, smo se iz preventivnih razlogov odločili, da uberemo ‘klasiko’. Kljub temu Bedoinski klanec ni tako težak, kot se sprva zdi. V 21,5 km se je potrebno povzpeti za dobrih 1600 vm, povprečni naklon klanca znaša okrog 7,5 %. Sem prevozila že kaj hujšega, predvsem z izkušnjami s Kanarskih otokov ni takšen klanec nič zastrašujočega. Še največ ostrine je na začetku, kasneje pa je klanec lepo vozen.

Do vrha cesta poteka v prijetnem zavetju gozda, odpre se zadnjih 6 km, ko se peljemo v ‘mrtvi’, kamniti svet. Tam je pričakovati več vetra, ki pa je bil nam tisti dan prizanešen. Sunki sicer lahko dosegajo tudi vrednosti 280 km/h in več!

S te visoko opevane gore sega razgled daleč naokoli in trud je s to predstavo globoko poplačan. O slavi Ventouxa pričajo kolone kolesarjev, ki v dobrih pogojih bijejo bitko s samim sabo in goro. Kako šele zgleda na cesti v glavni sezoni – prava gužva! Mnogi so na tej poti pustili poštene kaplje znoja, eni celo življenja, zagotovo pa vsi del svoje duše in ljubezni do kolesarstva.

Spustov običajno ne maram preveč – za tega se je potrebno še dodatno opremiti z zimsko opremo. Ni pa tako naporen, kot bi si človek mislil – zelo tekoč, cesta je lepa, brez lukenj in nasproti vozečih avtomobilov. Zlasti užitkarski je krajši odsek nekaj krajših ovinkov – res, prav super občutki!

Bedoin je luštno mestece – jasno je, da je to kolesarski raj, ne manjka pa niti glace artisanale, sladoledarnica z vsaj 50 okusi domačega sladoleda. Če bi radi poskusili kostanjev sladoled, ga najdete tam. (75km, 1800vm)

Vrhunec kolesarskega popotovanja je težko prekositi… V naslednjih dneh sta sledili lažji turi – prva v bližnji okolici čez krajši prelaz in mimo številnih vinogradov (50km, 770vm), zadnja pa je bila prva poslastica za tiste, ki imajo radi težke razmere. Veter s sunki je tej pretežno ravninski vožnji dal prav poseben pečat, njen zaključek pa je bil v naravnem rezervatu Camargue (100km, 500vm). Osebno me je to področje pustilo dokaj hladno, predvsem pa neprijazni Francozi v Port Camargu.

Ko gledam nazaj, vem, da je bilo super in nepozabno doživetje, mi je bilo pa prvič tudi zelo naporno, predvsem z organizacijske strani. Biti prvič na nepoznanem terenu, odvoditi, varno pripeljati ljudi iz ene točke v drugo, usklajevati potek dneva, se znajti v novi situaciji in pri vsem tem ne izgubiti živcev je posebna umetnost in čar tega posla. Ko se izmažeš iz teh situacij, se temu seveda le še nasmehneš – zagotovo ne bom pozabila 1. maja, ko sem se kot šoferka kombija znašla v prometnem zamašku sredi vasi St. Remy. Tam se je pokazal pravi obraz in temperament Francozov. Zaradi obvoza se nas je v majhnem križišču z ozkimi cestami znašlo 6, 7 avtomobilov. Vse poti so bile zaprte, nihče se ni želel umakniti in sprostiti prometa. Začelo se je s hupanjem, nadaljevalo s kričanjem in grožnjami skozi okna avtomobila, nakar so ljudje celo skočili z avtomobilov in začeli kriliti drug nad drugim… Skratka, sila zabavno, mi pa smo raje varno čakali v kombiju, nič krivi…

Naslednjič, ko se znajdem na teh cestah, bo vse desetkrat lažje. Veselim se, da raziščem tam še kaj novega – materiala je res ogromno. Provansa je ne samo na razglednicah zelo romantična, urejena, slikovita, kot iz pravljice. Nič čudnega, koliko umetnikov je navdahnila!

Naj se ob tej priložnosti zahvalim vsem udeležencem – z večino smo kolesarili že v Alpah – super ste, navdušeni nad spoznavanjem sveta na kolesu, prilagodljivi in dobre volje. Vesela sem, da smo okrepili tudi ženski del ekipe! In hvala preostalemu delu ekipe – idejnemu vodji in šefu Alekseju ter novo pridruženemu članu Klemnu, ki je poskrbel, da so tako kolesa, kot ostale stvari, tekle kar se da ‘kot namazane’. Trudimo se, da ponudimo čim bolj kvalitetno storitev – se še učimo, ampak gre nam vedno bolje. Do naslednje Francije – spet se obetajo klanci z izjemnimi razgledi – au revoir! (Fotografije: arhiv Ad-venture.si, Klemen Čepirlo)