Po tem, ko me je zdravje po Čaven Vertikalu dokončno pustilo na cedilu, mi je preostal le počitek, da se pozdravim do teka na Ratitovec. Kljub temu, da je večmesečno delo in treningi v tem času padalo, sem rekla ‘bo, kar bo, izgubiti nimam kaj’. V 2 tednih sem naredila dva treninga, forma je padala… Odpovedala sem udeležbo na teku Trail Golte. Neka čudna ‘bolezen’ se me je lotila ravno ob nepravem času.

Kot se spodobi, je pokal v gorskih tekih izredno zanimiv, saj vključuje raznolike tekme. Čisto vsaka je drugačna – bodisi po razdalji, višinski razliki, bodisi konfiguraciji terena… Skratka, če hočeš dobro uvrstitev, je potrebno natrenirati čisto vse. Na Ratitovec sem prvič tekla lani. Ker je proga v veliki meri tekaška, se mi je zdelo, da lahko kljub pavzi tudi letos dokaj dobro odtečem. Sicer pa drugih pričakovanj nisem imela. Glede na to, da je tekma štela tudi za svetovni pokal, prijavljenih punc iz tujine nisem poznala, tako da se niti s tem nisem obremenjevala. Vedela sem, da bo, tako kot lani, spet zelo vroče. Pravzaprav sem prišla na štart zelo dobro razpoložena, se ogrela, vse pozdravila in zaželela ‘srečno’.

Večino časa sem tekla na 4. poziciji, za Lucijo in tekmovalkama z Madžarske in Poljske. Čeprav je Poljakinja na začetku potegnila, je do konca tekla na 3. mestu, pred mano pa je le imela kakšno slabo minuto prednosti. Zame v tistem trenutku neulovljiva, v drugačnih razmerah pa zagotovo dosegljiva. Do cilja sem želela le še ohranjati prednost pred ostalimi našimi tekmovalkami. Cilj sem dosegla kot druga Slovenka, s sicer precejšnjim zaostankom za Lucijo. Tudi na tem mestu ji čestitam za vrhunski rezultat in skorajšnji padec rekorda.

Mislim, da sem, glede na stanje, odtekla dokaj dobro. Po podatkih z ure sem odtekla zelo enakomerno – tudi sama sicer nisem čutila kakšnega pretiranega ‘trpljenja’ kot recimo na Čaven, sem pa čutila, da noge več kot toliko pač ne dajo. Sicer pa mi je uspelo celo izboljšati lanski čas! To je pa tudi nekaj. Kar je najpomembneje, je, da sem izpolnila svoj cilj in potovanje na evropsko prvenstvo na Madeiro je potrjeno. Zahvalila bi se še tukaj vsem, ki ste navijali ob progi ali od daleč, za spodbudo!

Na Madeiro bo, kot je do sedaj znano, potovala bolj ali manj preizkušena zasedba. Tekma bo specifična – po podatkih organizatorja se na začetku prva dva kilometra strmo vzpenjata. Glede na višinsko razliko si predstavljam, da bo zadeva precej podobna vertikalnemu kilometru. Preostali del proge pa poteka po vrhu pobočja in naj bi bil precej tekaški. K sreči imam z obojim izkušnje. Da bo gužva na strmem odseku tudi pričakujem – predstavljam si, da bo komolčenja kar precej. Me prav zanima, kako bo vse skupaj izpadlo, ko bo toliko žensk napadalo ta hrib!

Veselim se priprav na to tekmo, hkrati pa upam, da mi bo zdravje služilo bolj, kot v zadnjih dneh. Že od včeraj, dneva po tekmi, se nadaljuje prehlad, ki mu ni videti konca. Sicer pa mi tekma ni pustila drugih posledic – z veseljem bi odpeljala kakšno daljšo lažjo vožnjo s kolesom… Medtem ko konkurenca že trenira, bom, kot kaže, še nekaj dni morala odležati. Mogoče bo jutri bolje? (Fotografije: B. Trontelj)