Nedeljska 19. izvedba gorskega teka na Ratitovec je bila predvsem v znamenju zanimivega razpleta v moški kategoriji in visokih temperatur. Vročinski val je presenetil marsikoga in nevajeni hitre spremembe smo se tudi tekači z vročino morali spopasti vsak po svojih najboljših močeh.

Teka na Ratitovec in hkrati tretje tekme za Pokal Slovenije v gorski tekih sem se udeležila prvič. Na tekmo sem po dolgem času šla brez pretirane treme in tudi jutranji rituali niso nič kaj odstopali od vsakdana. Glede na trenutno stanje in količino treningov lahko rečem, da sem dokaj spočita. Res pa je, da se minuli teden nisem počutila dobro in tako izpustila kakšen intenzivnejši trening kot pripravo na nedeljski nastop. Sem pa zato na štartu čutila noge sveže in to je bila že lepa spodbuda za nadaljevanje tekme. Sicer me je nekoliko skrbela vročina, vendar je proga vsaj polovico, če ne več, potekala v senci.

Tokrat sem se odločila za naslednjo taktiko – poskušala se bom držati prvih dveh – Neje Kršinar in Valerije Mrak, za kateri sem smatrala, da sta najresnejši konkurentki. Res se je že na štartu naredila selekcija, saj smo v ospredju ostale me tri in Sara Jaklič. Tempo je narekovala Neja, z varno razdaljo pred Valerijo in mano. Sara je nekje na prvi tretjini zaostala in videti je bilo, da nam iz ozadja ne grozi kakšen napad. V tem zaporedju smo tekle do polovice – tu in tam skrajšale zaostanke za kakšen meter. Moram reči, da so mi noge kar stekle. Zadnji kilometer pred ciljem smo tekači ujeli pohodnike s Hrvaške, ki so zasedli večji del proge in nam prepustili slabši sredinski del poti. K sreči smo pred njimi prišli na tehnični skalnati del, kjer je bilo treba biti bolj pazljiv. Te sreče niso imeli moški, ki so štartali nižje in pohodnike dohiteli ravno na tem delu… Kakorkoli, razlik v razdalji med vodilno in drugouvrščeno ni bilo večjih – vse tri smo bile že utrujene in vsaka je po svojih močeh odtekla še tistih dvesto metrov po travnati podlagi na pobočju Ratitovca. Nekaj moči mi je še ostalo za ciljni šprint, nato pa sem se le še usedla na tla in se skušala čim prej spraviti k sebi. Spomnim se, da sem iskala lončke s pijačo in jih nato le našla za vogalom koče.

Po tem, ko smo si s tekmicami še čestitale in izmenjale par besed o tekmi, sem se sprehodila še do samega vrha. Razgled je zares fantastičen! Lepo se je bilo malo umiriti in uživati ter na hitro analizirati tekmo. Bila sem zelo zadovoljna, da sem uspela zadržati ne prehud zaostanek – meni nato sama razvrstitev niti ne pomeni toliko. Pozimi sem veliko delala in sezono začela zelo dobro. Kljub temu, da sem v zadnjem mesecu spustila, sem z ustreznimi posameznimi treningi uspela zadržati dokaj visok nivo pripravljenosti. Taktika ‘manj je več’ se je vsekakor izkazala za odlično potezo. Zagotovo pa to ni recept za daljše preizkušnje, ko je v nogah vseeno potrebno imeti kilometre. Res je tudi, da psihično nisem pripravljena na daljše napore.

Z vrha sem nato spremljala še prihod prvih moških v cilj – ti so se spopadli z daljšo progo s štartom v Železnikih. Za tek v tistih razmerah jim lahko izrečem le spoštovanje! Vrstni red je bil nekoliko presenetljiv, saj je prvi na vrh pritekel Miran Cvet, Zasavski rekorder – lahko bi rekli, da je pometel z vsemi izkušenimi gorskimi tekači.

Sledil je še spust v dolino. Čeprav stanje mojega gležnja ni najboljše, sem ga želela obremeniti tudi na spustu. Zadeva je še boleča in vsekakor ne gre pretiravati. V dolini je sledila še podelitev, sicer v strašni vročini sredi razbeljenega asfalta, zato pa z imenitnimi podeljevalci – Klemnom Bauerjem, Romanom Kejžarjem, organizatorjem Branetom Čenčičem, odbor za gorski tek pa je tokrat zastopal Jožko Dakskobler. Slednjemu hvala za spodbudne besede! Končni rezultat torej 3. mesto za državno prvenstvo v vzponu in 2. mesto med članicami.

V naslednjem obdobju me torej čakajo treningi z Natašo – torej na kolesu. Želim se čim bolje pripraviti na naslednjo večjo tekmo – Dolomiti Skyrace. Tja grem predvsem na dopust, se nadejati lepot še višjih gora, teči za najboljšimi gorskimi tekači… skratka, uživati. Dolomiti so želja izpred veliko let in letos kaže, da se bo uresničila. Nič več ne pričakujem, kot eno veliko doživetje. Do takrat pa po pameti trenirati, se čuvati pred poškodbami, da pa ne bo prisotnega tekmovalnega duha, se pa ni bati. Že naslednjo nedeljo se greva z Natašo preizkusit na Vzpon na Mašun, konec meseca pa še v Zasavje na Kal. Tudi Mala gora bo padla vmes.

Čestitke vsem tekmovalcem in tudi navijačem, še posebej tistim najmlajšim, ki ti podajo roko in vriskajo za tabo. Se vidimo v naslednji bitki. Fotografije: V. Čufer, F. Pogačar