Nekoliko bolj samozavestna in bogatejša z izkušnjami sva se letos z Aleksejem odločila, da priprave v kolesarskem raju izpeljeva z dvema skupinama. Veliko opazk je letelo na najin račun, da greva tja uživat. Ker sva kot ‘športna’ človeka nemalokrat po tihem in na glas označena za brezdelneža ali lahkoživca, sva tudi kar se tiče odhoda v tople kraje za te opazke postala bolj kot ne imuna. V prvih dneh sem se še celo sama nemalokrat spraševala, ali sem naredila prav, da sem doma pustila odprte stvari za kar cel mesec. Rešil me je ta odstavek iz knjige, ki sem jo imela s sabo:

‘Hvala, Alan Watts, prav je, da sem šla!’ In ja, delam, ampak delam to, ker mi je všeč. Zaradi tega mi to ne predstavlja več dela, ampak užitek. Tako da imajo vsi zgoraj našteti prav. Ne zamerite, ampak vsak ima izbiro.

Z razliko od lani nas je nebo blagoslovilo s krasnim vremenom. Prvih deset dni bi težje bilo lepših. Imeli smo res odlične pogoje za izpeljavo vseh kolesarskih tur. Bivanje na jugu, ob obali je popoldne ponujalo odlično regeneracijo na ležalnikih ob bazenu ali skok v morje le par minut hoje od hiše. Za stranke, seveda, moja skrb je bilo njihovo udobje. Če pa se znaš organizirati, si lahko brez težav tudi sam privoščiš nekaj dolžin v prijetni vodi. V drugi polovici bivanja je dež s snegom na vrhu zaznamoval naš načrt in v celoti ga nisva mogla izvesti.

Čeprav sva se z Aleksejem letos želela razbremeniti kuhinjskega dela, sva na koncu spet ubrala sistem ‘komune’, kot so ga poimenovale naše stranke. To pomeni, da živimo skupaj v eni hiši, si delimo kopalnice, kuhinjo in jedilnico. Kar je po eni strani super, saj se na ta način med sabo več družimo, izmenjujemo izkušnje, kdaj skupaj kuhamo… Če je bil Aleksejev del celotna organizacija in večina vodenja, sem jaz poskrbela za jutranjo aktivacijo, večino kuhinjskih opravil in ostala gospodinjska dela. Sedaj sem postala že bolj domača tudi na cestah in trgovinah in mi tudi to ne predstavlja težav.

Najin delovnik je potekal tako: vstajanje vsaj pol ure pred strankami, priprava zajtrka, zlaganje opranega perila, jutranja aktivacija, zajtrk, priprava na kolesarjenje, priprava potne hrane, transporti, vodenje in animacija za tiste, ki so se težje spopadali s klanci. Ob prihodu domov pa takoj preoblačenje in priprava kosila, pranje, pospravljanje. Ob tem še veliko nakupovanja, improvizacije z urejanjem prostorov, pomanjkanjem kuhinjskih pripomočkov, načrtovanje obrokov… Pri Alekseju načrtovanje tur, predavanja, skrb za kolesa, zlaganje in razlaganje kombija… Skratka, običajna dela, za katera pa moraš biti utečen in organiziran. Če se pojavi težava, nimaš časa razmišljati, ampak samo ukrepati. Poleg tega si skoraj vsak dan na kolesu vsaj 4 ure. In verjemite, lažje je kolesariti, veliko bolj utrujajoča je vožnja s kombijem za kolesarji. Tudi tega pa se človek navadi – tu je promet sicer po špansko kaotičen, kar pomeni, da vozijo malo po svoje, vendar se vsaj nikomur pretirano ne mudi.

Težav pa je veliko. Ne poznaš kraja, ne poznaš upravljalca hiše, se šele prilagajaš na španski način življenja, iščeš sestavino, pa je ni, včasih ti jo zagode vreme, dež neprestano zamaka vhod v sobe, zamudiš na tramvaj, pečica ne deluje… Vse to se zgodi, kar poskrbi, da nama nikakor ni dolgčas.

Imava pa to srečo, da naju poiščejo pretežno pozitivni ljudje, ljudje dobre volje in smisla za humor. Tudi za primere, ko je treba zgristi še nekaj sto višincev. Delo z ljudmi je lahko naporno, na koncu pa vedno rečem, da se izplača. Vsi smo ljudje in en dan je lahko za nekoga slab, za drugega dober, in obratno. V večini pa se prilagajamo drug drugemu in naša komuna dobro funkcionira. Seveda se na toliko strank najde tudi kdo, ki izstopa, tako ali drugače. Tista značilna sproščenost upade. Kako je takrat, najbrž vemo vsi. Zase vem, da se moram še naučiti, kako določene stvari ignorirati. Lahko bi rekla, da je to najtežje v tem poslu.

Kar se tiče kolesarjenja, sva ture izpeljala pa planih. Izostala je le cesta čez vulkan, ker je ostala do našega odhoda in še lep čas po tem neprevozna zaradi snega. Druga skupina je bila zato prikrajšana za vožnjo skozi krater…

Rečem lahko, da sva priprave izpeljala brez večjih napak. Sva se pa zlasti pri drugi skupini naučila nekaj novih stvari. Vsaka situacija, še posebej tista, ki si je ne želiš, je dragocena in zaradi tega bova lahko v prihodnje ponudila le še boljšo storitev. Če ste tip človeka za dogodivščine take vrste, vabljeni, da se nama pridružite prihodnje leto. (Fotografije: osebni arhiv)