Prvi 100 Ultra Trail Vipava Valley bo marsikomu ostal v lepem spominu. Tudi meni – zaradi več trenutkov. Ne samo, da je UTVV za razvoj (ultra) trail teka pri nas, lahko bi rekli, mejnik – že v prvem poskusu so organizatorji pokazali, da so zreli za takšne vrste prireditev, ki zahteva veliko ekipo, prostovoljnega dela, usklajevanja, načrtovanja in vsega, kar spada zraven. Podlaga temu pa mora biti želja, srčnost in predanost ter sprejemanje novih izzivov. Vipavci so včeraj dokazali, da jim te kvalitete niso tuje – to je lahko začutil prav vsak, ki se je spopadel z eno od razdalj, navijač, ki je tekmovalce pospremil z dobro besedo ter ostali, ki so/ste ‘zašli’ na progo ali osrednji prireditveni prostor.

Moram reči, da sem pred tekmo imela kar nekaj treme, predvsem zato, ker je bila razdalja vseeno daljša in nekako nisem imela pravega občutka. K sreči sem traso poznala, saj sva jo 3 tedne prej odtekla z Alešem Žontarjem. Zagotovo mi je bilo zaradi tega lažje! Sicer pa sem se tekme veselila, saj je bila to ‘otvoritvena’ tekma prave gorskotekaške sezone. Treninga je bilo veliko in bila sem že nekoliko utrujena, tako da sem zadnji teden ‘šparala’ noge, kolikor se je le dalo. Kljub temu, da konkurence ni bilo oz. je tekla na drugih razdaljah, sem želela odteči dobro, to je pomenilo pod dvema urama in pol. Jasno je bilo, da bomo na 25-ki res dirkali, zato nas je malo zmotilo, saj je organizator napovedoval uporabo obvezne opreme, ki smo se je udeleženci seveda želeli znebiti. In čemu bi potrebovali kaj s seboj, če so bile okrepčevalnice tako lepo založene? Skratka, obvezna oprema je na koncu postala neobvezna, česar smo se ‘tahitri’ sila razveselili.

Tekma se je začela. Če ni bilo v ospredju nobene ženske, sem se pač držala fantov in jih že v prvih kilometrih uspešno zasledovala ob pomoči še enega tekača, s katerim sva skupaj odtekla večino dirke. Noge, se mi je zdelo, niso bile tako sveže, kot bi si želela, sicer pa me je bolj pestil bodec, vsakič, ko sem naredila požirek na okrepčevalnicah. Tik pod lovsko kočo nad Podnanosom me je pričakal tata, ki me je spremljal še do Abrama ter v cilju. Navzgor je šlo malo v teku, na strmejših delih pa v hoji. Na Pleši mi je že odleglo. Z nekoliko neprijetnimi občutki v trebuhu sem se lotila spustov, ki bi jih lahko sicer lahkotneje odtekla. Sledil je zame najbolj naporen del, zadnja tretjina, valovita ‘ravnina’ do Abrama. Tam je že bilo malo težko, ampak predvsem za glavo in ker se trebušne zadeve niso umirile. Pa še sama sem ostala na delu, kjer je bilo najlaže zgrešiti. Tako sem bila nekoliko bolj previdna, ker sem imela ogromno prednosti pa tudi nisem bila motivirana, da bi dala še več od sebe. Zadnja dva kilometra sem se že bolj sprostila, tudi tisti bolj tehničen spust od kapelice in plaza sem dobro izpeljala. Spodaj so me že čakali in prvič sem imela priložnost, da sem pretrgala ciljni trak – to se mi je zdelo strašno fino. Vesela sem bila zmage – to sem si želela; odtekla sem tudi dobro, kaj pa ta rezultat pomeni, bomo videli v naslednjih letih.

Če bi rekla, da sem z lahkoto odtekla, bi lagala. Dolžina se vsekakor pozna, sploh pri takem tempu. Vsekakor za kaj daljšega nisem pripravljena in mi tovrstne preizkušnje zaenkrat niti ne predstavljajo izziva. Podobno tekmo načrtujem le še ob koncu sezone, ostalo pa bodo pretežno krajše tekme v klanec. Nekaj bo specifičnih, tako da načrtujem nekoliko več treningov v visokogorju. Zelo se veselim vertikalnih prizorišč v Italiji in Franciji, pa še kaj zanimivega bo za vmes. Na domačih dirkah želim izboljšati svoje čase. Klasike na Grintovec zagotovo ne izpustim.

Zahvaljujem se vsem, s katerimi sem lahko poklepetala – lepo je, da se ne poznamo le prek všečkov, ampak tudi v živo! Vesela sem pozitivnih kritik na svojo stran in članke, kar mi daje spodbudo, da vztrajam pri svojem delu. 

Tudi javno bi se želela zahvaliti organizatorju za povabilo, izkazano gostoljubje in ker ste mi s to gesto dali vedeti, da cenite in spoštujete moje delo in strast ter se zavedate pomena športa in rekreacije ter kvalitet, ki jih ti dve panogi prinašata za razvoj in promocijo doline in njenih prebivalcev. Glede na prvo izvedbo je bila prireditev izpeljana na visokem nivoju in se lahko primerja s tujino. Čestitke še enkrat organizacijskemu odboru, prostovoljcem ter vsem ostalim, ki ste pripomogli k uspešni izpeljavi, ter čestitke vsem udeležencem za vse osebne zmage. Bilo jih je res veliko! (Fotografije: Ljudstvo tekačev, B. Kodelja, Matjash Matjaž Bizjak)