Če sem rojena za tek, ne vem, mi je pa ta disciplina najbolj pri srcu že od osnovne šole. Kolo mi ni bilo všeč in nisem razumela, kako je ljudem všeč ‘gonit’ in se ‘matrat’, ko pa je ja bolj enostavno teči. Pred kakšnimi petimi leti sem se pa tudi jaz odpravila na krajši izlet skozi bližnje vasi, proti Štanjelu ali Vipavi. Takrat sem vozila temno rdeči Cult, ki je bil v resnici sestrin, je pa nato prešel v nekakšno skupno last. To je bil v bistvu gorski bicikel, le da smo grobe gume zamenjali za bolj gladke, ker smo se z njim vozili bolj po cestah. Kolo je bilo pravzaprav že zelo staro, vendar je kljub vsemu doživelo svoji dve leti slave – to je bilo leta 2011 in 2012. Če imaš za fanta kolesarja, kaj ti preostane drugega, kot da še sam začneš ‘gonit’? Poleg tega so tudi tvoji cimri kar naenkrat postali kolesarski navdušenci in »seveda gremo skupaj na Maraton češenj«. Tako je Cult v bistvu obdelal kar nekaj cest in klancev, med drugim dva 200 km dolga breveta. Bila sva težka kategorija, pa sva vseeno zvozila. Nehote sem vzljubila kolesarjenje, dobro mi je šlo, nič me ni žulilo. Hvala Alekseju, ki me je vpeljal v ta krasen svet užitkov na dveh kolesih! Na skupna kolesarjenja imam zelo lepe spomine!

In potem je prišla Nataša – zares postavna kobilica; prva lastnica se je naveličala njenih barv, si omislila rdeče-črno kombinacijo, meni pa podarila še roza dres, ker se pač ni več ujemal z njenim novim kolesom. Ime pa je ostalo.

Tako sva postali nerazdružljivi, sploh v prvih vožnjah, ko se čevlji niso hoteli odpeti ob pravem času inso se padci končali z zvitim menjalnikom in novimi praskami. Ampak  sem jo ukrotila! Strahu je bilo vedno manj in odlično sva se znašli tudi na klancih, spustih, razbitih cestah in k sreči tudi med nepotrpežljivimi vozniki. Kot oblikovalki se mi kolo zdi zares ena krasna stvaritev, kos, ki bi ga sama označila za ‘presežek oblikovanja’. Ne nazadnje sem dobršen del naše dežele spoznala prav na kolesu, nabrala pa tudi več ‘kolesarskih’ znancev in prijateljev. Sedaj se mi zdi nekaj najlepšega, ko se zrak lovi med špice in to je res en poseben zvok…

Zadnji dve leti velik del treninga opravim na kolesu, saj je odlično dopolnilo tekaškemu delu. Zadeva je veliko bolj mehka, prijazna sklepom in mišicam, srce in pljuča pa še vedno dvigne v rdeče številke. Za gorske tekače so klanci še vedno klanci in tudi s kolesom so prav krasni. In če je v igri kakšna poškodba, je kolo dobra izbira, da tekači ostanemo aktivni.

Lani si nisem bila z Natašo še tako domača in na dirko si še nisem upala. Predvsem me je bilo strah vožnje v skupini. Vendar se z vsakim kilometrom naberejo tudi izkušnje in kar se mi je prej zdelo neosvojljivo, se mi zdaj zdi ne zdi nič kaj takšnega. Tako sva se z Aleksejem odločila, da odpeljeva kakšen vzpon.

Na Mašun sem vozila dvakrat za trening, tako da mi je bila cesta poznana. Ker sem enkrat opravljala test, se mi je zdelo strašno težko… Danes pa me je najbolj od vsega skrbela začetna ravnina, vendar sem se sprostila, ko je sodnik klical imena vseh tekmovalcev – to se mi je zdelo sila zanimivo. Ravnina pa tudi ni bila nič posebnega – vozili smo precej počasi, čeprav sem se parkrat kar pošteno namučila, da sem ohranila stik s skupino. Prva napaka – bila sem na napačni strani ceste in ‘pobrala’ ves bočni veter. Olajšanje v Koritnicah – počasno vzpenjanje in končno klanec. Utrip počasi na 180 in ‘gas’ v prvi ovinek. Skupina je že zdavnaj razpadla in ostala sem bolj ali manj sama. Z dvema smo se še nekako držali skupaj, potem pa mi eden od njiju reče: »Sej bi te vlekla, sam sva že prestara.« Ja, pa nič. Burja pa še kar neusmiljena. Druga napaka – vozila sem sama. Še nakaj kolesarjev prehitim, pred sabo pa imam še vedno punco iz Radenske. Približujem se ji, ali pa ona čaka name. Slednje se res zgodi. Zapeljem mimo, ona pa mi diha za ovratnik. Tudi prav, si rečem, jaz vozim ‘na nož’, več ne gre. Tretja napaka – ne spustim je naprej. Odštevam metre in še vedno se me drži. Še 500, 400 metrov in čakam, da bo odpadla ali šla naprej. Slednje se zgodi 300 metrov pred ciljem. Pospeši, sama pa ji neuspešno sledim. Četrta napaka – kolesarstvo je taktičen šport. Prevozim cilj nekoliko mešanih občutkov in čestitam punci v cilju.

V debati pri kosilu si nisem mogla kaj, da se ne bi nekoliko razgovorila glede razpleta tik pred ciljem, saj takšnih potez sotekmovalk pač nisem vajena. Tekača bi si v tem primeru recimo podala roko in skupaj prišla v cilj. Pri teku je veliko manj taktiziranja, v kolesarstvu pa je to bistvena stvar. Pa ne da sem pričakovala kakšno uvrstitev. Tako sem kar nasmejala naše omizje, ker sem ugovarjala, da se mi boj pač ni zdel pošten. “Tako pač je v kolesarstvu.” Šalo na stran – kljub vsemu sem dosegla 2. mesto v kategoriji Ženske A – pred mano so bile samo (bivše) profesionalke in letos blesteča Laura Šimenc. Pohvale vsem puncam!

Dobra beseda gre tudi organizatorju – fantom iz KD Postojna – za odlično izpeljavo dogodka, kosilo, hitro razglasitev in še posebej ker me vedno lepo sprejmete v svojo družbo.