Če za ravninske tekače velja, da si v poletnih mesecih lahko vzamejo nekoliko odmora, se gorski takrat pomerimo na najpomembnejših tekmah. Kljub kar natrpanem tekmovalnem koledarju se nisem želela odreči priložnosti potovanja v Francijo, čeprav je bil to teden pred tekmo na Krvavec. Nisem si želela zadati preveč ambicioznih ciljev, kaj vse želim početi, kaj prekolesariti in kaj preteči ter preplezati. Treba se je bilo vseeno tudi malo spočiti. No, takoj ob prihodu in pogledu na razsežnosti gora (področje Hautes Alpes) in dostopnosti vsemu temu so se apetiti kvečjemu le še povečali in to je bil včasih razlog za slabo voljo. Vsega se pač ni dalo strniti v slab teden dni. Sicer nam je vreme šlo na roko in čisto vsak dan se je dalo iti na teren, s kolesom ali peš. Kljub vsemu so se noge in rit po treh dneh treninga na kolesu le uprle (hvalabogu). Po dnevu počitka s krajšim pohodom in namakanjem v bližnjem kopališču so sledili še trije dnevi – dvakrat trail v hribe, enkrat pa še prelazi s kolesom.

Primerjava z Dolomiti? Zagotovo francoske gore drugačne barve, višje, bolj v oblakih. Pokrajina v dolinah izredno lepa; izpod ledenikov se z vseh strani vijejo slapovi, pobočja polna gorskega cvetja. Zares ti srce zaigra in tega zagotovo ne zamenjam za poležavanje ob morju. Ceste slabše od tistih v Dolomitih, so pa tukaj bolj ali manj urejene tudi kolesarske steze na prelaze. Prelazi eni bolj, drugi nekoliko manj slikoviti. Težki in lahki, odvisno, koliko si spočit. Zagotovo se za prvo mesto potegujeta Col de l’Izoard in pa Col du Galibier. Vsak kolesar verjetno sanja, da bi enkrat vozil po teh serpentinah!

Ker smo imeli odlično izhodišče tudi za razne pohode v hribe, sem tudi jaz opravila dva treninga. Neznani teren je vsekakor vedno dobrodošel in trud je vedno poplačan z novimi razgledi. Užitek se je v hribih premikati hitro, lahkotno, z minimalno opreme in se en, dva, tri spustiti nazaj v dolino. In super je občutek, ko veš, da boš preostanek dneva lahko le še počival in da bodo do naslednjega dne noge že dobre…

Z nekaj obdobji slabe volje, utrujenosti in apatije pred nedeljsko tekmo se je razpoloženje le prevesilo v plus. Za nedeljo se je javilo kar nekaj podpornih članov in trema je bila zato še nekoliko večja. Na štartu pa je bilo jasno, da kakšne hude konkurence ne bo. Razlog? Ostala tekmovanja ali čas dopustov? Precej čudno mi je bilo, saj je bila to izbirna tekma za svetovno prvenstvo. Prvi štirje oz. pet si zagotovi vstopnico za nastop v Italiji.

Moram priznati, da se na tekmo nisem dobro pripravila. Proge nisem poznala, na štartu pa sem izvedela, da naj bi bila težka in da nikoli ne popusti. Tako je tudi bilo. Tri četrt tekme sem odtekla, samo zadnji del sem prehodila, saj se je proga kar postavila pokonci in tudi bolj tehnično je postalo. Ves čas sem vodila in za sabo nisem imela nobene zasledovalke. Za resnejši konkurentki sem smatrala Mrakovo in Godčevo, slednja je žal odstopila. Do zgornje postaje je še nekako šlo, potem pa tekme ni hotelo biti konec. Cilj je bil blizu, trakovi pa so bili cik-cak speljani po pobočju. Zares nepotrebno, saj je bilo po nagnjenem terenu težko hoditi, kaj šele teči, še posebej, če je človek že pri koncu z močmi. Na tej tekmi bi težko še kaj več dala od sebe, saj sem zadnjih dvesto metrov pred ciljem že začela čutiti neprijetno slabost.

Zagotovo je lepo zmagati na večji tekmi, se pa vsekakor zavedam odsotnosti konkurentk, ki bi lahko krojile končni razpored na vrhu. Kako je mogoče, da smo bile v cilju samo 3 članice?! Najboljša in najmočnejša kategorija?! Kakorkoli sem si s svojim nastopom zagotovila udeležbo na svetovnem prvenstvu. Moram priznati, da si tega nisem želela tako zelo, saj na isti dan poteka tudi Učka trail, na seznamu želja od lani. Letos si želim odteči kakšno daljšo tekmo in računala sem tudi na to. Po eni strani mi je vsekakor zanimiva tudi tekma za SP, saj bo precej specifična, po specifičnem terenu (proga je speljana tudi po kamnolomu marmorja), po drugi strani pa se zavedam konkurence, ki je na teh tekmah bistveno močnejša. Jaz pravim, da te tekme niso prave gorske in zato mi tudi niso tako blizu. Seveda odhajam na prvenstvo s ciljem, da dam največ od sebe, v to tekmo bo ustrezno usmerjen tudi nadaljni trening. Za daljše tekme pa bo tudi še čas.

Teden je napol prazničen, zato bo mogoče čas tudi za kakšno trening tekmo pred Vzponom na Mangart. Ste že ‘poservisirali’ svoje kolo? Se vidimo na dirki, jaz bom dala vse ‘vate’ od sebe! (Fotografije: osebni arhiv, Prijavim.se)