V nedeljo se je v Socki odvila prva tekma v gorskem teku za državni pokal. Že tretje leto v tej vasi v bližini Dobrne organizirajo državno prvenstvo v gorskih tekih za štafete. Po pričakovanjih tudi letos ni bilo večje udeležbe, ne s strani tekmovalcev, še manj pa gledalcev, medijev, sponzorjev.

Glede na to, da je dobrih gorskih tekačev že tako ali tako malo, je v bistvu precej težko sestaviti ekipo treh članov istega kluba. ŠD Nanos se je lani prvič udeležil te tekme, kar se je izkazalo za dobro potezo. Tako smo se tudi letos pojavili na štartu ter ostalim ekipam nekoliko otežili delo. Moška naveza je bila letos spremenjena, a kljub temu močna, članice pa smo v isti postavi zopet sklenile napasti prvo mesto. Sama nisem bila pretirano motivirana, saj sem bila utrujena od treninga prejšnji teden, poleg tega sem si nakopala ‘muskelfiber’… Pričakovala sem slabši čas od lanskega, vendar sem si rekla, da bom dala vse od sebe. Po nekaj minutah ogrevanja pa so se tudi noge obračale dokaj spodobno glede na njihovo stanje. Tudi trema in odgovornost do ekipe sta pozitivno vplivali na moje razpoloženje.

V primerjavi z lansko dirko, ko je bil teren kar precej spolzek, so bili letos pogoji idealni. Proga sploh ni tako zelo enostavna, saj je izjemno razgibana in že takoj na začetku da vedeti, da z njo ni šale. Letos je bilo zato tudi lažje, saj smo praktično že poznali vse pasti. Da je bilo treba iti od štarta do cilja na polno, o tem pa sploh ne bi razpravljala.

Vrstnega reda punce nismo spreminjale. Najprej je na progo šla Jerica. Dala je vse od sebe, vendar je zaradi nedavne poškodbe zaostala v svoji skupini. Prepričljivo so bile v vodstvu članice Šmarnogorske naveze. Petra je odtekla odlično (na koncu dosegla tudi drugi čas med ženskami) in zmanjšala naš zaostanek. Preden sem štartala sama, je bila moja tekmica že čez prvi krajši strmi odsek. ‘To bodo muke Isusove’, sem si mislila, ‘da jo prehitim!’ Ob glasni podpori našega kluba pa sem se ji vedno bolj bližala, ter šla mimo v drugem ostrem ovinku pred zadnjim kilometrom. Obe sva bili že na smrt utrujeni, to je bilo jasno, vprašanje je bilo le, katera bo zdržala še zadnji krajši vzpon in potem uspela spustiti tudi na spustu. Skratka, pretirane taktike ni bilo – če smo želele zmagati, sem jo morala zadržati prednost.

Punce smo tako uspele ubraniti lanski naslov, fantje pa so po lanskem tretjem mestu letos napredovali na drugo. Čestitke vsem! Marko Tratnik je postavil najboljši čas tekme. Z najhitrejšim časom tekme med ženskami sem popravila svoj lanski čas tudi jaz, še bolj vesela pa sem, da je ta čas boljši tudi v primerjavi s časi prejšnjih tekem! To si štejem v velik uspeh in to je tudi odlična popotnica za prihajajoči pokal. Tako sedaj prav z veseljem čakam na maj, ki bo zares pester. Letos sem zmanjšala število tekem in zato težje ohranjam motivacijo.

Vse tako kaže, da bo letošnja sezona postregla z izjemno nizko udeležbo med ženskimi kategorijami. Ali je to pač samo takšna generacija ali ne, bo pokazal čas. Dejstvo pa je, da je malo tudi mlajših tekačev in tekačic. Razlog je verjetno specifika discipline – ne pozabimo, da tudi v ostalih vzdržljivostnih disciplinah primanjkuje mladih, sama bi pa rekla, da na drugi strani primanjkuje promocije in vlaganja v razvoj te discipline. Res je, da je odziv na gorske in trail tekme pri nas vedno večji, vendar je potrebno kakovostne in vrhunske športnike vzgajati že prej. Vzdržljivostni športnik ne postaneš čez noč, pač pa na tem gradiš več sezon, let! Nekako se mi zdi, da naši klubi in zveze nimajo (prave) strategije, kako pritegniti mlade v ta šport, kako jih zadržati ter vzgajati v športnike. Želim si, da bi se to v bodoče popravilo in da bi se vodstveni kadri prevetrili in pomladili ter z boljšim pristopom ustvarjali možnosti za naprej. K sreči nas rešujejo tekme v tujini, kjer se pokaže, da s(m)o nekateri konkurenčni tudi najboljšim. In če imaš srečo, te opazi katera izmed ekip in iz tega zna narediti zgodbo ter iztržiti toliko, da sta obe strani zadovoljni… (Fotografije: J. Sardoč)