Letos se mi dogaja, da se na kakšno tekmo zelo težko spravim. Tako je bilo tudi včeraj na praznično sredo. V Kamnjah so že šestič pripravili gorski tek na Malo goro. Glede na to, da je to (skoraj) moj rojstni kraj (napovedovalec bi v šali rekel, da sem, če ne drugega, iz iste fare) in da sem na poti na Malo goro opravila nešteto treningov, se je spodobilo, da grem tudi na tekmo. To je bila moja tretja udeležba – obakrat sem šla tja še nekoliko zdelana od tekme GM4O, no, tokrat teh težav ni bilo. Kljub vsemu se mi je zdelo, da nisem spočita… V glavnem, razlogov, da mi ne bi bilo treba iti na tekmo, je vilo več – tudi vreme, ki v Pivki zjutraj ni obetalo. ‘Ne jamraj’, sem si rekla in se usedla v avto. Na avtocesti se je že videlo, da je vremenska slika v dolini precej boljša. To me je malo dvignilo, tako da sem si začela še prepevati na Bajago. Kakšno dobro glasbo je vedno treba imeti na zalogi, da se ti ‘poje’ tudi med tekmo. Zelo dobre so recimo tudi partizanske pesmi.

V Kamnjah so me vsi lepo sprejeli – malo smo poklepetali s kolegi tekači in tekačicami, potem pa se je bilo že treba pripraviti na štart. Še prej pa himna – Kamenjci res mislijo na vse. ‘Tri, štiri, zdaj’ in gremo. Trasa teka poteka najprej po asfaltu skozi glavni del vasi, kmalu pa se postavi pokonci in utrip že skoči v višave. Sledi nekaj zglednega klanca na travnatem delu in gozdnih poteh. Krajšemu spustu in ravnini zopet sledi klanec, ki je vedno strmejši. Do tu mi uspe teči in nimam težav. Od tu dalje se tudi ‘otresem’ deklet v bližini, tako da nadaljujem v svojem tempu. Še malo ravnine, nato pa zopet klanec. Tu uberem pohodni tempo, pridruži pa se mi tekač, ki me vse do vrha spodbuja in obvešča, ali mi morebiti sledi kakšna tekmovalka. Hvala, Mitja. Tik pod vrhom se še da odteči kakšen meter, ob prihodu na travnato planoto pa je že vse lažje. Samo še 30 metrov klanca in cilj je tu.

Lepa tekma, težka, a prava gorska. Z razliko od večine v pokalu PGT z več ‘višinci’ na enaki razdalji. Skoraj dvakrat toliko. Lani sem rezultat popravila za minuto, letos pa je bil ta še za 2 minuti in pol boljši od lanskega. Seveda pa je potrebno upoštevati, da sem bila vsekakor tokrat bolj spočita. Punce, ki so še 4 dni prej opravile z 42 kilometri pa tudi niso imele pretiranega zaostanka. Bravo vsem! Tako imam sedaj dopolnjeno kolekcijo pokalov z Male gore. Pohvale tudi organizatorju za prireditev na nivoju – prav vsak, ki je bil kdaj na Mali gori, pozna gostoljubje domačinov in se rad vrača tja. 

Situacija z gležnjem gre na bolje! Nekatere bolečine so odpravljene, tako da bom počasi začela več teči. Manjka mi specifičnega treninga. Potem bo tudi več osredotočenosti na pripravo in na prihajajoče tekme. Torej ‘Manj jamrat, več trenirat!’ V naslednjih treh tednih resnejše tekaške tekme ni, že v soboto pa se s kolesi zaženemo v nov klanec – tokrat je na vrsti zasavski Kal nad Hrastnikom. Zelo se veselim teh dirk, saj so zame nekaj novega in zagotovo dobrodošlo popestrilo tej sezoni. Letos žal ni šlo, tako kot je bilo zastavljeno v začetku leta, kar pa ni nujno slabo. Noben načrt treninga ni v kamen vklesan! Zelo pomembno je, kaj se od tega naučimo in kako lahko situacijo obrnemo sebi v prid. Če je to navdušenje nad novo športno panogo – zakaj pa ne? (Fotografije: M. Kolenc)